Nastanek slovenske policije še pred nastankom slovenske suverene države? Vsak zdrav človek bi na tej točki zavil z očmi, a za stare jugo-komuniste je to realnost, ki jo ob bližajočem se “prazniku” 1. decembra ob obletnici “akcije” Sever spet skušajo poriniti v ospredje. Kakor vedno, tudi tokrat med zakrknjenimi fosili vlada želja, da bi Sloveniji vzeli njen sij samostojnosti.

“Ob vsem tem moram omeniti tudi vsaj akcijo Sever, kot pomemben prispevek v okviru osamosvojitvenih procesov, saj bomo takratni miličniki in drugi pripadniki organov za notranje zadeve letos 1. decembra praznovali 29. obletnico akcije Sever,” je ob praznovanju 50-letnice ustanovitve Teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije v Kočevju povedal dr. Tomaž Čas.

S takimi floskulami jugo-komunisti še danes ponavljajo neresnice v prepričanju, da če bodo to počeli dovolj vztrajno in dovolj dolgo, da bodo nekoč postale nova resnica. Vse odkar jih je predsednik Borut Pahor postavil na pravo mesto, ko je jasno postavil ločnico med TO SRS, ki je nastala leta 1968, in TO RS, ki je nastala v času slovenskega osamosvajanja, so se jugo-komunisti z odmevnih državnih proslav poskrili na manjše, bolj nevidne, lokalne.

Ponavljanje laži v upanju, da postanejo resnica
Na lokalni prireditvah tako ponavljajo svoje laži v upanju, da se bodo prijele, če ne bo zraven nikogar, ki bi jih lahko takoj popravil. Namreč, akcija Sever nima nikakršnega razloga za praznovanje 1. decembra. Tako imenovana “akcija” je bila aktivnost partijske milice v Socialistični republiki Sloveniji, ki je potekala več let zaradi notranjih trenj v partiji na relaciji Ljubljana-Beograd.

“Tako pripadniki organov za notranje zadeve kot celotna slovenska javnost smo se tistih decembrskih dni zavedali, da je varovanje javnega reda in miru le pravno kritje za akcijo in ne edini cilj. Glavni cilj akcije Sever je bil zavarovati razvoj demokratičnih procesov v Sloveniji,” je povedal Čas. Tu vidimo, kako gre za namensko zavajanje, saj si Čas ne drzne uporabljati uradnih izrazov za pripadnike “organov za notranje zadeve”, saj bi s tem njegova laž hitro razpadla.

				Tomaž Ertl, zadnji republiški sekretar za notranje zadeve (Foto: Tinkara Zupan/STA)<br><br>			Tomaž Ertl, zadnji republiški sekretar za notranje zadeve (Foto: Tinkara Zupan/STA)

Milica v Sloveniji se v 80-ih letih nikakor ni upirala Beogradu zaradi želje po večji demokratizaciji, kakor bi to želeli prikazati slovenski jugo-komunisti, temveč zaradi vedno večjega velikosrbstva v Beogradu, ki je ogrožalo komunistično partijo. Slovenski komunisti so nasprotovali velikosrbstvu, a tega niso počeli zaradi ljubezni do slovenstva, Slovencev in demokratične Slovenije, temveč zaradi ljubezni do jugo-komunistične partije.

Milica je bila ravno to, oboroženi podaljšek komunistične partije v SRS, ki je skrbel za javni red in mir in je imel veliko več kot zgolj policijska pooblastila, saj so ravno tako zbirali podatke o potencialnih miselnih deliktih. Milica je bila v funkciji obrambe enopartijskega komunističnega jugoslovanskega režima vse do leta 1990. Namreč, glavna naloga milice je bila “varstvo ustavne ureditve”, le-ta pa ni dopuščala obstoja katerekoli druge kot ene in edine komunistične partije.

Varstvo pravne ureditve vodilo za obračunavanje s političnimi nasprotniki
Kako je v praksi izgledalo varstvo ustavne ureditve? Tako, da so se nadrejeni s kar največjo pozornostjo zanimali za prej omenjene miselne delikte, ko bi neznani osebek na zid napisal “Dol s KPJ” ali “Dol s komunisti”. V to varstvo ustavne ureditve je spadalo tudi varstvo določenih območij v času okoli dneva mrtvih, območij, za katera se je kasneje izkazalo, da so masovna grobišča, kjer so jugo-komunistični partizani v povojnih pobojih morili tako politične nasprotnike kot nedolžne civiliste.

Ravno tako je milica po navodilih SDV zbirala podatke o državljanih, ki so živeli ali delali v tujini. Medtem ko je bila Cerkev “naravna sovražnica” enopartijskega socialističnega sistema in kot taka podvržena še dodatnim pritiskom v času večjih cerkvenih praznikov, ko so ji miličniki posvečali še posebno pozornost v skrbi, da se ne bi duhovniku zareklo in bi spet imeli opravka z miselnim deliktom.

				Ljubljana, miting resnice (Vir: Twitter)<br><br>			Ljubljana, miting resnice (Vir: Twitter)

Jugo-komunisti, ki še danes poveličujejo dosežke “akcije” Sever, se kitijo s tujim perjem. Saj ni slovenska milica ničesar preprečila. Ukrepali so železničarji, ki so se 1. decembra 1989 uprli z napovedano stavko in niso želeli peljati srbskih vlakov, ki so bili namenjeni v Ljubljano, na miting resnice, saj to, kot je povedal vodja takratnega stavkovnega odbora strojevodij Slavko Kmetič, ni bilo v interesu Slovenije.

Milica je bila pripravljena ukrepati, a do teh ukrepov ni nikoli prišlo zaradi srčnosti strojevodij, ki so vlake s Srbi ustavili že v Dobovi. Potrebno je poudariti, da milica ne bi ukrepala zaradi ščitenja javnega reda in miru, ta je bil sekundarnega pomena. Ukrepala bi zaradi zaščite že prej omenjenega varstva ustavne ureditve, kar ne pomeni nič drugega kot to, da je bila milica orodje partije, ki je izvajalo represijo z namenom obrambe partije. V aktivnosti Sever, ki je potekala od leta 1987 do leta 1990, milica ni delovala v prid slovenstva, temveč je želela zaščititi komunistično partijo pred naraščajočim sentimentom Miloševićevega velikosrbstva.

Jugo-komunisti so se uklonili duhu časa in potem rovarili proti demokratični Sloveniji od znotraj
Partija je želela na vsak način onemogočiti demokratizacijo Slovenije. A so uvideli, da se je sam duh časa zarotil proti njim, zaradi česar so se raje potuhnili in čakali na svojo priložnost. V pomladne stranke so poslali svoje voluharje, ki so rovarili proti Demosovi koaliciji od znotraj. Česar niso mogli ustaviti pred razpadom Jugoslavije zaradi dogodkov z Majniško deklaracijo in odzivom na aretacijo četverice v aferi JBTZ, so začeli kvariti v samostojni Sloveniji.

Tako želijo njeni nastavki še danes ponovno vzpostavljati neko namišljeno kontinuiteto med milico, ki je bila oboroženi podaljšek komunistične partije, in slovensko policijo, ki se je formirala z nastankom Slovenije. Postavljati 1. december za praznik policije ni samo maloumno, temveč je tudi lažnivo. Med slovensko policijo in partijsko milico namreč ni nikakršne kontinuitete. “Osnovni cilj slovenske policije je postati sodobna evropska, z zgodovino in političnimi tekmovanji neobremenjena policija, ki v splošno zadovoljstvo varuje prebivalce Slovenije pred grožnjami zoper njihove ustavne in z zakoni zagotovljene pravice do varnega življenja v njihovem delovnem in bivalnem okolju.” To je bil cilj po besedah dr. Vinka Gorenaka že vse od leta 1991.

				Foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije<br><br>			Foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Samo dobre tri tedne po preprečitvi jogurtne revolucije v Sloveniji je skupščina SRS 27. decembra 1989 sprejela zakon o političnem združevanju, ki je omogočil ustanovitev strank, 30. decembra pa je razpisala prve večstrankarske skupščinske volitve in volitve predsednika in članov predsedstva SRS. Ali bi bilo to mogoče, če miličniki ne bi bili pripravljeni varovati Slovenije z vsemi sredstvi v akciji Sever in še nekaterimi ravnanji in dejanji pred tem?” Odgovor je seveda pritrdilen. Namreč, milica ni bila tista, ki je ustavila vlake, strojevodje so bili.

Lustracija v policijskih vrstah
Nastanek policije iz milice ni bil evolucijski, kot bi to radi prikazali stari jugo-komunisti. Vmes je bila po Časovih besedah lustracija. “Nova demokratična oblast, če ji tako rečem v narekovajih, oziroma Demosova in kasnejša, je spreminjala zakon o notranjih zadevah samo toliko, da je lahko izvajala lustracijo in prisilno upokojevala njim nevšečne oziroma njim, v narekovajih, režimske policiste in druge delavce organov za notranje zadeve.” Tako je tudi iz ust nekoga, ki želi prikazati policijo kot naslednico milice, jasno, da je slovenska policija nastala z neodvisno Slovenijo.

				Foto: Slovenska Pomlad, Wikimedia<br><br>			Foto: Slovenska Pomlad, Wikimedia

Datumov za nastanek slovenske policije je več: vse od 16. maja 1990, ko je oblast prevzela prva demokratično izvoljena vlada, do 25. januarja 1992, ko je bil sprejet zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o notranjih zadevah 1980, v katerem je izraz milica zamenjal izraz policija. Nikakor pa ta dan ne more biti 1. december 1989, ko so stavkajoči strojevodje ustavili prihod srbskih vlakov v Ljubljano. To je skregano z logiko.

Ivan Šokić

vir: http://nova24tv.si/slovenija/zgodba-se-ponavlja-jugokomunisti-zelijo-na-novo-zgraditi-kontinuiteto-med-partijsko-milico-in-slovensko-policijo/