Spomini na slovensko vojno so za mnoge boleči. Posebej, če so v vojni izgubili svojce. Boleči so tudi za tiste, ki so zaradi vojne postali invalidi. Zanje smo tako ali drugače poskrbeli. Med tistimi, ki so imeli kljub nesreči tudi srečo, sta Marjan Trope in Roman Lunder. Še ko sta bila v bolnišnici, jima je poveljnik brigade Anton Krkovič ponudil službo v specialni brigadi MORiS, sta se spominjala v pogovoru za posebno izdajo revije Slovenska vojska, ki je izšla decembra 1993
Zanimala nas je njuna zgodba, zato smo ju obiskali v Kočevski Reki. Povedala sta, da sta bila vpoklicana že pred vojno in razporejena v vojno policijo specialne enote, ki se je takrat imenovala 30. razvojna skupina TO, njenih pripadnikov pa se je že takrat prijelo ime specialci. Tistega 28.junijskega jutra je poveljnik enote vojne policije major Zorko poklical
svoje fante. Vprašal jih je, ali so pripravljeni izvesti napad na vojašnico v Ribnici. Odgovor vseh je bil pritrdilen in začeli so se pripravljati za nalogo. Njihova naloga je bila obkolitev
vojašnice, napad nanjo brez neposrednega streljanja na ljudi. Streli nad glavami ljudi znotraj vojašnice naj bi povzročili zmedo in pospešili predajo pripadnikov Jugoslovanske
armade.
Vodnik Marjan Trope, vojaški policist:
»Z napadom smo začeli okoli tretje ure popoldan. Kmalu nato je nekdo začel streljati za našimi hrbti. Streli so prihajali iz stanovanjskih blokov, v katerih so stanovali oficirji Jugoslovanske armade. Roman, ki se je skušal prebiti s svojega položaja do mene,
je padel prvi. Ko sem videl, da je ranjen, sem zapustil svoj zaklon, da bi mu pomagal. Toda preden sem prišel do njega, so streli pokosili še mene. Potem sva se vsak po svoje odvlekla v zaklon. Ranjen sem bil v obe nogi - levo stegno in desno koleno. Naši položaji so bili v bližini takratne postaje milice v Ribnici. Skrivali smo se med hišami, hrbta pa nismo imeli zavarovanega. Računali smo na pomoč enot ribniške TO, ki pa jih ni bilo nikjer. Odplazila sva se do bližnje hiše. Starejši gospod, ki je tam stanoval, nama je pomagal v hišo. Poklical je rešilni avto in kmalu nato so naju odpeljali v bolnišnico.«
Kakšni so občutki človeka, ko se zave, da je nekdo streljal nanj in da je
zadet?
»Sploh nisem vedel, da je kdo streljal name. Niti pomislil nisem, da sem ranjen. Naenkrat sem padel in pomislil sam, da sem se spotaknil. Po tem začetnem šoku so se pojavile bolečine. V bolnišnici so me takoj operirali, temu je sledilo okrevanje. Toda, ker me je po več mesecih leva noga oziro- ma koleno še vedno zelo bolelo, sem odšel k ortopedu, ki me je poslal na rentgen. Pokazalo se je, da imam v kolenu še vedno izstrelek. Sledila je nova
operacija in nova razgibavanja. Celotno zdravljenje je trajalo približno deset mesecev. Nikoli pa nisem izvedel, kdo je bil strelec. V brigadi MORiS sem se zaposlil štiri mesece po prvi operaciji. Oddal sem prošnjo za zaposlitev, ki je bila ugodno rešena. Delo, ki ga zdaj opravljam, je primerno mojim telesnim zmogljivostim, je bolj pisarniško. Odgovoren sem za urejanje tekočih zadev in podobno.«
Marjana smo vprašali, če ga koleno kaj zaboli, ko se spomni na vojno.
Odgovoril je, da ga boli tudi, če se ne spomni nanjo, še posebej ob spremembah vremena. Torej ga bolečine v kolenu spomnijo na vojno.
Tudi vodnik Roman Lunder, ki so ga streli s hrbta pokosili prvega, je zdaj zaposlen v Specialni brigadi. Delo v enoti je začel skoraj leto in pol po vojni, natančneje prvega novembra 1992; do takrat se je zdravil. Pred to zaposlitvijo je bil strojni ključavničar,
vendar pa svojega dela zaradi poškodbe ne bi mogel več opravljati. Kako se dogodkov tistega vročega poletja 1991 spominja on?
»Zgodilo se je zelo hitro. Spomnim se, da sem natančno ob 15. uri in dve minuti izstrelil prvi armbrust. Kmalu nato so me pokosili streli. Videl sem, da so streli pokosili tudi Marjana, ko mi jeskušal pomagati. Niti deset minut ni preteklo od začetka napada, ko sva
bila ranjena. Krogla, ki jo je izstrelil nekdo za menoj, mi je prebila koleno. Menim, da je bil zelo dober strelec, verjetno ostrostrelec, ker je zadel zelo natančno - oba v višini kolen, oddaljen pa je bil približno 200 metrov. Zanimivo je, da je upošteval »kodeks« ostro-
strelca, da nasprotnika samo onesposobi, ne pa tudi ubije.«
Marjan Trope je dodal, da je možno, da je strelec uporabil lovsko puško z daljnogledom, kar sodi po izstrelku, ki so mu ga odstranili iz kolena in ga hrani doma. Roman je v brigadi MORiS zaposlen kot referent za splošne zadeve v zaledju. Delo je dokaj dinamično, vendar primerno glede na poškodbo. Vprašali smo ju tudi, kako bi ravnala, če bi morala v taki akciji sodelovati danes:
»Ravnali bi enako, kot smo takrat, le da bi poskrbeli tudi za zavarovanje hrbta. Takrat pa bi lahko pričakovali tudi kaj takega, ker smo vedeli, da v tistih blokih živijo tudi oficirji Jugoslovanske armade. Vendar pa nas je bilo premalo, da bi lahko poskrbeli za zavarovanje z vseh strani. Dogovorjeno je bilo tudi z enotami TO Ribnica, da bo napad ob treh popoldne, vendar se je iz različnih razlogov zgodilo, da smo ostali sami.« Dejstvo, da so ostali sami, jim ni vzelo poguma in akcijo so izvedli.
V spomin na akcijo in na vojno sta prejela zlate obeske, kjer je vgravirano - TO, ime in priimek ter datum začetka vojne. Oba sta prejela medaljo za ranjence. Marjan Trope pa tudi častni vojni znak za hrabrost in reševanje ranjenega soborca. Oba sta vojna invalida -
Marjan Trope 60-odstoten, Roman Lunder pa v šali doda: »Jaz sem samo 50-odstoten invalid, ker sem bil ranjen samo v eno nogo.« Ta stavek bi lahko zapisali v črnem humorju, vendar pa je lepo videti človeka, ki je kljub tragičnosti dogodka pripravljen tudi na šalo.
Tanja Pečnik
Foto: Bruno Toič