Kočevska Reka, ponedeljek, 17. december 1990. Siv, malce meglen in hladen zimski dan, ki bi lahko bil čisto običajen in se ga ne bi niti spominjali, če se ne bi tega dne v tem, do nedavnega za večino državljanov nedostopnem in skrivnostnem kraju dogajalo nekaj posebnega. 17. decembra 1990 je bila prvič postrojena enota TO, ki je imela sedež v bližnji vasi Primoži. V postroju so bili večinoma pripadniki rezervne sestave zaščitne brigade TO
Pripadniki brigade so si za svoj simbol izbrali risa. Ris je najlepša in najmočnejša evropska
divja mačka, zver. V Sloveniji je živela v kočevskih gozdovih. Ris je zver z izredno možnostjo prilagajanja. Svojo žrtev napade energično in hitro. Je žival, ki se odlikuje po izredni hitrosti, neslišnosti, nepričakovanosti, drznosti, učinkovitosti in sli po zmagi

Po končanem projektu Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ) v začetku oktobra 1990 je Tone Krkovič prevzel poveljstvo nad zaščitno brigado TO, ki je imela sedež v bližini
Kočevske Reke. V stalni sestavi brigade je bilo 14 pripadnikov, imenovali pa so se 30. razvojna skupina. Odgovorni so bili za brigado, v kateri je bilo približno 1500 pripadnikov.
Zaradi posebnih okoliščin se je vojna sestava brigade začela intenzivno usposabljati. Pripravljeni so bili načrti za 14-dnevno usposabljanje, ki je bilo razdeljeno na dva dela. Prvi teden je bil namenjen učenju vojaških veščin, drugi teden pa je enota odšla na bojno nalogo. Usposabljanje je potekalo v kočevskih gozdovih, v kraju Medvedjek. Drugi teden so pripadniki brigade varovali Sekretariat za ljudsko obrambo v Ljubljani, Republiški štab za TO v Tacnu in poveljstva brigade, del enot je bil v stalni pripravljenosti za intervencijo. Usposabljanje je potekalo od oktobra 1990 do aprila 1991. V tem času se je pripravljalo 1250 pripadnikov brigade. Posebnost je bila, da je moralo usposabljanje potekati tajno.
Zaradi zelo visoke varnostne kulture udeležencev protiobveščevalni službi JLA kljub prizadevanjem ni uspelo priti do podatkov o razmerah v TO in o usposabljanju. Bližal se je čas, ko je bilo treba slovenski javnosti sporočiti, da je tudi slovenska TO pripravljena varovati plebiscitarno odločitev in da se ne  boji groženj Beograda in JLA. V začetku decembra 1990 sta se zato sekretar za obrambo Janez Janša in sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar v dogovoru s poveljnikom brigade Tonetom Krkovičem odločila, da se
enota predstavi javnosti. To je bilo v takratnih okoliščinah zelo pogumno dejanje.
Janez Janša je ob tretji obletnici MORiS-a zapisal: »Prvi javni postroj ‘morisovcev’ 17. decembra 1990 ni bil slučajen. Nekateri ‘poveljujoči’ so našli tisoč izgovorov, da se ga niso
udeležili. Toda bilo je na srečo dovolj drugih. Zgodovina beleži. JLA je odkrito in prikrito grozila. Televizijska slika iz Kočevske Reke pa je povedala: ‘V redu! Tukaj smo! Lahko pridete!’« Janez Janša je še zapisal: »MORiS je bila prva enota slovenske vojske, v kateri se je domovina pisala z veliko začetnico.«
Prvega slavnostnega postroja enote so se poleg številnih domačinov in častnikov TO iz vse Slovenije udeležili tudi predsednik vlade Republike Slovenije Lojze Peterle, ministra Janez Janša in Igor Bavčar, predstojnik VIS dr. Miha Brejc, načelnik RŠTO Janez Slapar in drugi. Nekateri so kljub temu opazili, da ni bilo vseh povabljenih, prišli pa so tisti, ki so z dejanji podpirali osamosvojitev Slovenije. Slavnostni govornik Lojze Peterle je takrat izrekel znamenite besede: »Danes je prvič zadišalo po slovenski vojski.«
Enota je javnosti prvič pokazala orožje, ki ga JLA ni uporabljala, predvsem puške SAR 80 in protioklepno orožje armbrust, kar je povzročilo precej panike ne le med pripadniki KOS-a v Sloveniji, temveč tudi med generali v Beogradu. Tisti dan je v bližnji vasi Koče potekala prikazna vaja, na kateri so predstavili dobro izurjenost enote, še posebno za posebne naloge. Na Kočevskem je zima zelo neprizanesljiva, kar pa ni preprečilo usposabljanja. Vsak dan smo namreč pričakovali poseg JLA, zato je bila tudi motiviranost na zelo visoki ravni. Inštruktorji so pri usposabljanju poudarjali predvsem dobro spoznavanje novega orožja in  njegovo uporabo, urjenje za protioklepni boj, protizračno obrambo in urjenje izvidniško-bojnega delovanja. Tako usposabljanje in predvsem delovanje  manjših, toda dobro oboroženih in mobilnih enot sta se v vojni za Slovenijo
  • Za izjemne zasluge pri razvoju, krepitvi in uspehih
    oboroženih sil Republike Slovenije in Ministrstva za
    obrambo je specialna brigada MORiS 16. maja 1993
    prejela red Slovenske vojske na lenti.
    leta 1991 pokazala kot učinkovita oblika bojnega delovanja. Postroj enote in intenzivnost usposabljanja sta najboljši dokaz, da je na nekdanjem zaprtem območju nastajala specialna brigada Slovenske vojske, ki so jo pozneje imenovali MORiS. Večina poveljniškega kadra je prišla iz MSNZ, in sicer Tone Krkovič, Rade Klisarič, Jože Prvinšek, Boris Mikuš, Štefan Cimer, Miran Loparec, Albin Mikulič, Alojz Koševič in drugi, zato je bil projekt MORiS logično nadaljevanje projekta MSNZ.
    Da je bilo usposabljanje dobro, se je pokazalo v vojni za Slovenijo. Brigada MORiS je delovala v vsej republiki, varovala je pomembne državne institucije, kot so izvršni svet, skupščina Republike Slovenije, RŠTO, republiška koordinacija in druge. Izvedli so tudi več odmevnih bojnih akcij, kot so zajetje prvega tanka JLA pri Vrhniki, zavzem največjega skladišča JLA v Borovnici, napad na vojašnico v Ribnici in skladišče JLA v Ortneku, pa tudi odhod zadnjega vojaka JLA iz pristanišča Koper so varovali pripadniki brigade. Po končani vojni je brigada MORiS dobila nalogo, da usposablja profesionalne vojake. Pričakovali smo namreč, da bo JLA ponovno poskušala posredovati. Začelo se je obdobje intenzivnega pridobivanja kadra, pripravljanja načrtov usposabljanja in usposabljanje prihodnjih poklicnih vojakov Slovenske vojske. To so bili začetki profesionalizacije Slovenske vojske.
    Brigada MORiS je nastajala v posebnih okoliščinah, saj je bilo tveganje veliko. Pripadniki brigade so bili pripravljeni žrtvovati svoja življenja, da bi ubranili novo nastajajočo državo. Zgodovina bo ta dogodek gotovo primerno ovrednotila in mu dala mesto, ki mu v novejši zgodovini slovenske države pripada. Toda ne glede na današnji odnos do tistih, ki smo bili 17. decembra leta 1990 v postroju, bodimo ponosni na ta dogodek, na dan, ko je zadišalo po slovenski vojski.
    Albin Mikulič
    Foto: arhiv Vojaškega muzeja