Specialna brigada MORiS praznuje letos svojo tretjo obletnico nastanka. Kakor se ob obletnicah spodobi, se poleg čestitk radi ozremo nazaj in obudimo spomine na začetek. Oseba, ki je med najbolj zaslužnimi za vse, kar se je v zvezi z MORiS-om dogajalo in se še dogaja, je prav gotovo njen poveljnik.
Poveljujoči Prve specialne brigade slovenske vojske je brigadir Anton Krkovič. Sprejel nas je v svoji pisarni, ki nas je v hipu objela s svojo simboliko. Vse, kar je moč videti, ima svoj zakaj. Pa naj bo to risov mladiček, ki je simbol MORiS-a, sablja brigadirja Krkoviča, s katero je poveljeval Častni četi, slika, ki jo je nek paraplegik narisal z usti in s tem dokazal, da se nikoli ne smeš vdati v usodo, uokvirjeni himni, državna in brigadna, in še marsikaj. Brigadir Anton Krkovič daje vtis poslovnega moža, ki ve, kaj hoče. Doslej je dokazal, da v tem tudi uspeva. In ker je ravno on tisti, ki je dal elitni enoti slovenske vojske organizacijsko podobo in novo ime, bi zanj lahko upravičeno zapisali: MORiS, to sem jaz.
Kako ste se počutili leta 1990, ko ste 17. decembra prvič stali postrojeni, oblečeni pa v enake uniforme kot pripadniki JA, čeprav to niste več bili?
»Druge obleke nismo imeli. Del postroja smo oblekli z lisastimi oblekami. Počutili smo se pa absolutno kot del slovenske vojske. Tako smo se počutili tudi maja leta 1990, ko smo začeli ustanavljati slovensko vojsko. Takrat se je imenovala »Manevrska struktura Narodne zaščite« (v besedilu MSNZ). Ob sprejetju amandmaja k ustavnemu zakonu sem dobil na logo ustanoviti enoto, s katero bomo kos tudi zahtevnejšim nalogam. Nastanek MORiS-a pomeni logično nadaljevanje Manevrske strukture Narodne zaščite, ki je bila klasična vojaška formacija.«
Brigada MORiS je torej starejša od treh let?
»Brigada je stara tri leta in nekaj mesecev. Ko sem projekt Manevrske strukture izročil v poveljevanje takrat majorju Slaparju in so to potem imenovali Teritorialna obramba,
sem dobil nalogo organizirati specialno enoto.«
V takšni enoti so problem ljudje. Od kod so prihajali vaši ljudje?
»Ključni problem je vodilna skupina. To sem izbral iz preverjenih kadrov iz obdobja MSNZ. Že takrat so brigado MORiS sestavljali prostovoljci, ki smo jih izbirali po posebnem
ključu. Izločali smo jih še z izbirnim usposabljanjem ter jih delili na zelo dobre in dobre. Dobre smo vračali, zelo dobre pa obdržali. Nekakšna vez za nastanek MORiS-a je tudi v obstoju 27. zaščitne brigade, kjer smo črpali del kadra. Drugače pa je sama ideja nastala tako rekoč povsem na novo.«
Verjetno to vaše delovanje ni moglo ostati skrito armadi JA. So vohunili za vami?
»Seveda, vendar smo igro sprejeli. Nekateri naši ljudje so bili v dvojnih vlogah. Obvladovali smo vohunjenje in jih zavajali z našimi dezinformacijami. Njihova protiobveščevalna služba je tedaj padla na izpitu.«
Kako pa je brigada MORiS dočakala vojno za samostojno Slovenijo?
»Povsem pripravljena na izhodiščnih položajih s poveljniškim mestom brigade na Gregorčičevi ulici v Ljubljani.«
Ali ste poveljnik od samega nastanka specialne brigade?
»Da.«
Kako bi danes ocenili položaj brigade MORiS v slovenski vojski? Nekatera glasila pišejo, da ste paravojaška formacija.
»Take in drugačne govorice so zgolj zlonamerne. Po aktu, ki določa strukturo in obseg Teritorialne obrambe, smo njen sestavni del in ena izmed samostojnih enot v okviru TO
Republike Slovenije. To je zapisano.
Ste torej normalna vojaška enota, ki je le bolj specializirana kot druge?
»Koliko smo ‘normalni’, je relativno! Seveda smo normalna enota, le da imamo drugačne naloge. Univerzalnih enot ni, kakor ni univerzalnih ljudi. Lahko ste nekakšen ‘univerzalec’, vendar, če se od vas zahteva, da opravljate ozko specializirano stroko na visoki ravni, tega ne boste zmogli. Naloga naše enote je ena najzahtevnejših, kar jih vojaška formacija lahko dobi, zato moramo biti specialisti za svoje področje delovanja. Vse, kar delamo, od kadrovanja do usposabljanja ter načina razmišljanja in življenja, je prilagojeno naši
osnovni nalogi. Tudi če izstopamo, ni nič narobe. Mi moramo delovati vzorno, sicer nam tako pomembne naloge ni mogoče zaupati.«
Glede na visoko strokovne naloge je tudi vaš kader visoko strokoven. Kateri so bili odločujoči dejavniki,ko ste sprejemali novega člana v svoj kolektiv?
»Napoleon je dejal nekako takole: ‘Povej mi, kdo ti poveljuje, in povem ti, kdo si oziroma kakšna je tvoja enota.’ Torej, lahko bi rekli, da vse izhaja iz enega človeka. Pomemben je
vsak posameznik. Zame so še zlasti pomembni vidiki zaupanja in stroke. Tam, kjer v slovenski vojski nismo tako gledali, smo naredili dolgoročne napake. Poudarjali smo vidik stroke, zanemarili pa vidik pripadnosti in zaupanja. Zame sta pomembnejša slednja, saj se da stroka zgraditi. Ljudi sem izbiral iz MSNZ, to je bil preverjen kader. Imam pa smisel za to, da ocenim človeka. Ob sebi sem imel ljudi, ki sem jim bral misli. Ko sem jih vprašal, če gredo z menoj, so šli. V vrhu smo tedaj bili ljudje, ki smo imeli vojaške izkušnje. Izkušnje iz obdobja od maja do oktobra leta 1990 pa vam ne more dati nobena šola. Vse izpite smo naredili v obdobju popolne konspiracije in v oblikah ilegalnega dela. Lahko bi bili obdolženi nasilnega rušenja tedanje države in danes jaz ne bi sedel tukaj. Mi smo tedaj delali enotno za isto stvar. V MORiS-u smo sami izdelali sistem šolanja. Prav visokih akademskih naslovov pa pri nas ne bi našli.«
Pravi poveljnik je tisti, ki povleče kolektiv za seboj, najsi bo to bataljon, brigada ali vod. Vi ste to dosegli, ste ne kakšen oče družine, za vami vaši ljudje gredo.
»Kot načelnik MSNZ v Republiki Sloveniji, v obdobju maj-oktober 1990, sem bil prvi načelnik generalštaba slovenske vojske in na to sem neizmerno ponosen. To je bila sloven-
ska vojska. Organigrami iz tedanjega časa pričajo o tem, da smo se imenovali VRS (Vojska Republike Slovenije). Če sem v tistem času potegnil ‘mašinerijo’ za sabo na operativno
raven, potem verjetno znam potegniti kolektiv za seboj.«
Ta poudarek na zaupanju se odraža pri vseh, od poveljnika oddelka do poveljnika brigade. Imate tudi himno, ki odraža razpoloženje v vaši enoti: pripadnost, zvestobo in druge vrednote, ki štejejo pri vas. To je tudi nujno potrebno za tako enoto, mar ne?
»Samo potrdim lahko to, kar ste povedali. Naši ljudje celo rešujejo ankete o zaupanju svojim poveljnikom. Nenehno hočem imeti na voljo sliko zaupanja v kolektivu. Brez zaupa-
nja se podre vsaka organizacija, pa tudi vojaška.«
Bili ste poveljnik častne čete v trenutku, ko je Slovenija razglasila samostojnost. Zdaj ste eden od petih brigadirjev slovenske vojske. Kako ste občutili trenutek, ko ste postali brigadir?
»Vse skupaj sem doživljal kot dobljeno plačilo za pošteno opravljeno delo. Nikdar v življenju nisem formalnostim namenjal kakšne posebne pozornosti. Nikoli
se nisem tresel pred generalom. Skušam ceniti človeka kot osebnost. Če name na-
redi vtis, ga spoštujem ne glede na to, ali je poveljnik oddelka ali general. Mislim, da
slovenska vojska ne potrebuje generalov, ampak pametne ljudi. Idealno pa bo, če
bodo generali ljudje, ki so temu dorasli.«
Kot poveljnik te enote imate gotovo nekakšno vizijo razvoja MORiS-a?
»Pri dosedanjem razvoju MORiS-a ločim tri etape. Prva je obdobje, ki je sledilo direk-
tivi, da je treba nekaj takega osnovati od oktobra leta 1990 do samega začetka vojne,
ko smo s približno tisoč ljudmi opravili nalogo. Druga etapa je vrnitev v mirnodobno
bazo na območju Kočevske Reke. Njen pomemben del je ustvarjanje zametkov poklicne vojske, kersmo nekateri raz mišljali, da se utegne ‘ploha vsuti’ potem, ko bodo podpisane vse mirovne konvencije. Takrat smo se na hitro organizirali in storili tudi nekaj napak, katerih posledice čutimo še danes. Ta psihoza je trajala pol leta po vojni. Potem je sledilo obdobje mirnejšega pristopa, ki velja tudi za danes. Ne dopuščamo dostopa ljudem, ki ne izpol njujejo predpisanih meril in ki psihološko ali zdravstveno niso dorasli zadevi.
Mi smo si sami izoblikovali predlog sistema šolanja, povsem prilagojen osnovnim bojnim nalogam brigade MORiS. Želeni profil poklicnega vojaka specialista ponazarjamo z likom
pokončnega romboida. Končni cilj je vrhunski specialist za posamično področje. Najprej profil razvijamo v širino, to je temeljno šolanje. Naslednja stopnja je nadaljevalna in
specialistična ter zadnja permanentna, ki pomeni vzdrževanje dosežene strokovne ravni oziroma oblikovanje ozkega profila. Na podlagi tega pristopa smo izoblikovali sistem
kadrovske izbire in usposabljanja pripadnikov rezervne sestave brigade. Usposabljanje slednjih je treba strniti v izjemno kratek čas. Po kakovosti rezervist te brigade ne bi smel, v smislu bojne uporabnosti, bistveno odstopati od profesionalca. Poenotiti je treba način dela in se spoznati med seboj. Danes se ukvarjamo z oblikovanjem nove formacije. Ob-
likujemo mlado, udarno formacijo rezervne sestave, ki jo bomo usposabljali v naslednjem letu. Zdaj se torej temeljito ukvarjamo z oblikovanjem rezervne strukture. Prihodnje
leto pa se bomo lotili oblikovanja naborne sestave v brigadi. Postali bomo ‘tovarna’ za izdelavo specialistov. Ta krog bi strnili leta 1995, ko nam bo tudi dokončno uspelo izšolati poklicno sestavo. Dosegli bomo zavidljivo strokovno raven, na kateri bo mogoče graditi vrhunsko raven moderne vojske. Zdaj si torej ustvarjamo pogoje za to nadgradnjo.«
Imate izredno izdelano podobo enote, pa najsi bodo to našitki, prapor, zastavice ali značke. Zadeva deluje popolno. Zdi se, da ni več kaj dodati.
»Saj tudi ni.«
Če naj risov mladič ponazarja nastanek vaše enote, ste zdaj v obdobju odraslega risa?
»Nismo. Smo pa v obdobju odraščanja.«
Potem je vaša vizija odrasel in zrel ris?
»Točno tako.«
Kljub temu, da ves čas poudarjate svoje izkušnje in zrelost, ste po videzu zelo mladostni.
»To mi velikokrat rečejo. Jaz črpam energijo v delu. Sem riba deročih voda. Mene delo ne utruja, ampak me polni z energijo. Ne vem, na kaj sem priključen, verjetno na svoje ideale.«
Nada Šuštaršič
Foto: Bruno Toič