Decembra 1990 so na mejnih prehodih z Avstrijo, Italijo in Madžarsko visele jugoslovanske zastave, meje sta nadzirali slovenska policija in Jugoslovanska armada, carinske posle pa je opravljala zvezna carinska uprava. V Sloveniji so bile zelo aktivne obveščevalne in še bolj protiobveščevalne službe ter varnostni organi Jugoslovanske armade.
December 1990 je bil poln napetosti. V slovenski politiki ni bilo enotnega
mnenja o prihodnosti Slovenije. Nekatere javne osebnosti so bile do osamosvojitve zelo zadržane ali so ji celo odkrito nasprotovale, le manjši del politike je bil za samostojno pot, v javnosti pa je bilo mogoče zaznati naklonjenost osamosvojitvi Slovenije. V takšnih razmerah so potekale priprave na prvi postroj enote slovenske vojske. V Sloveniji je bila takrat Jugoslovanska armada, bila je Teritorialna obramba in že sama misel, da bi ustanovili enoto slovenske vojske in jo celo javno predstavili, je nekatere presenetila.
Za novo enoto slovenske vojske je bilo treba priskrbeti uniforme, škornje, oprtnike in orožje, vse to pa je moralo biti povsem drugačno od opreme Jugoslovanske vojske. Opreme in orožja ni bilo mogoče kupiti v Jugoslaviji, legalen uvoz ni bil mogoč, torej je bilo treba najti druge poti. In skupaj z nekaterimi pogumnimi in spretnimi posamezniki nam je uspelo zagotoviti nujno opremo.
Spominjam se, da so se le nekaj dni pred načrtovano slovesnostjo pojavile težave pri »uvozu« vojaške opreme. Obiskal me je Tone Krkovič in govorila sva o tem, kaj storiti. V Varnostno-informativni službi, ki se je takrat imeno vala Služba državne varnosti, sem bil šele dober mesec in težko bi rekel, da sem ljudi poznal, še manj pa, da bi se lahko na koga oprl. V razmerah nizke stopnje zaupanja mi ni preostalo drugega kot uporabiti načelo subordinacije. Ukazal sem, da morajo določenega dne ob določeni uri na določenem
mejnem prehodu odpreti mejo. Bil sem direktor te službe in ker sem vedel, da je bilo takšno ravnanje pri mojih predhodnikih precej pogosto, nisem pričakoval nobenih zapletov. In res jih ni bilo. »Uvoz« je potekal po načrtu in opremo, ki je bila še dan prej v sosednji državi, smo 17. decembra 1990 občudovali na naših fantih.
Tega dne je bilo v Kočevski Reki mrzlo, malo je snežilo, plapolale so slo venske zastave, toda peščici prisotnih je bilo toplo pri srcu. Vedeli smo, da gre za simbolno dejanje, zavedali pa smo se, da se bomo v morebitnem konfliktu lahko oprli le na lastne sile.
Hvaležen sem vsem, ki so sodelovali v tej akciji, hvaležen sem tistim, ki jih je ta dogodek spodbudil, da so se srčno borili proti Jugoslovanski armadi in na koncu zmagali. Hvaležen sem tudi usodi, ki mi je omogočila, da sem sodeloval v procesih osamosvajanja Slovenije.
Dr. Mihael Brejc,
direktor takratne Službe državne varnosti