Novice

post image

”SLOVENCI – DVIGNIMO GLAVE – IZOBESIMO ZASTAVE!”

19.05.2017

POBUDA: ”SLOVENCI – DVIGNIMO GLAVE – IZOBESIMO ZASTAVE!” Dragi Slovenke in Slovenci, spoštovani župani, občinski svetniki, spoštovana civilna javnost! Na današnji dan, 17. maja, ponosno obeležujemo dan Manevrske strukture narodne zaščite – MSNZ, ki je nastala v posebnih razmerah najbolj občutljivega časa slovenskega osamosvajanja leta 1990 in je zagotovila organizirano pripravo na vseslovenski oborožen odpor za zavarovanje osamosvojitvenih procesov. V spomin na to enkratno dejanje Društvo MORiS Kočevska Reka daje pobudo vsem Slovenkam in Slovencem, županom slovenskih občin, občinskim svetnikom in civilni javnosti, da v duhu prihajajočih državotvornih praznikov na najbolj vidnem oz. izpostavljenem mestu v svoji občini postavijo večji zastavni drog in trajno izobesijo veliko slovensko zastavo (dolžine 6-7 m). V domiciljni Občini Kočevje bomo to storili ob praznovanju letošnjega Dneva državnosti 23. junija.Slovenska zastava v svoji osnovi sledi zastavi Dežele Kranjske iz leta 1836. Ta je bila na dunajskem dvoru priznana kot vseslovenska zastava od leta 1849. Pod slovensko belo-modro-rdečo trobojnico so tako v vsej njeni 160-letni tradiciji nastopali in se na političen, kulturni ali vojaški način izpostavljali slovenski domoljubi. Slovenska zastava je spremljala masovni državljanski odpor v času demokratizacije in oblikovanja samostojne Slovenije pred letom 1991. Bila je tudi temeljno vseslovensko znamenje v času vojne za samostojno Slovenijo 1990/91 in je kasneje obeleževala vse naše velike uspehe ob vstopanju samostojne in demokratične Slovenije v mednarodne povezave. Zato v Društvu MORiS Kočevska Reka ponosno dajemo pobudo k manifestaciji državotvorne in domoljubne drže na način, da slovenska zastava ne bi plapolala le ob državnih praznikih. Kdo nas lahko prisili, da jo po dnevu ali dveh snamemo z jamborov?! Naše zavzemanje, da zastava na osrednjih lokacijah slovenskih krajev ostane trajno izobešena, je utemeljena že z dejstvom, da je zastava edinstveno in v simbolnem smislu najbolj prepoznavno državno obeležje. Izkazuje trajno vez med posameznikom ter državo in generira čustveno ter državljansko pripadnost v duhu enotnosti, saj pod eno streho združuje Slovence in ostale državljane republike Slovenije, ne glede na siceršnjo politično, nazorsko, versko ali drugo pripadnost.Spoštovani, lahko imamo različne poglede na posamezna vprašanja ali področja družbenega življenja, lahko smo na različnih bregovih preteklosti in prihodnosti, vsekakor pa ostajamo v demokratični Sloveniji pod okriljem iste zastave. In tudi zato je naša pobuda za trajno izobešenje zastav povsem logična in pričakovana.Naj živi naša domovina, samostojna in demokratična Slovenija!

preberi več

»PRAZNOVANJE DA, PRAZNOVERJE NE«

19.05.2017

Spoštovani gospod predsednik republike Borut Pahor, vsi slovenski politiki, predstavniki civilne družbe in medijev, dragi državljani! Po vsem, kar se je posebej letos zgodilo ob »praznovanju« (ali bolje praznoverju) Dneva upora proti okupatorju, je očitno, da gre za rehabilitacijo, v totalitarizmu vsiljenega dneva OF, 27. aprila 1941, ko se - tega dne - ni zgodilo čisto nič. Dan prej, kot pravi zgodovina, je bilo neformalno srečanje nekaterih članov Društva prijateljev Sovjetske zveze, sicer tako nepomembno, da so se akterji po vojni celo zmotili v datumu navajanja. Pa tudi 26. aprila ni bila ustanovljena Osvobodilna fronta pač pa Protiimperialistična fronta, ki je na isto raven sovražnikov kot sile osi, postavila tudi Anglijo in Francijo (prva se je z zadnjimi močmi upirala Hitlerju, drugo so nacisti že porazili). Za »naše« protiimperialiste sta bili 26. aprila 1941 to sovražni državi - in mi naj to praznujemo?!? Edino, kar je zanje takrat veljalo je bila Hitlerjeva zaveznica -  Sovjetska zveza. Preverite, nobenega upora proti okupatorju ni bilo, ko je bila napadena takratna domovina. Upor in, žal, revolucijo tudi, so komunisti začeli šele, ko je bila napadena Sovjetska zveza, več kot dva meseca kasneje. To so že dolgo verodostojna zgodovinska dejstva, »leva« in »desna«. Prosim, gospod predsednik, kot tudi vsi ostali spoštovani naslovniki, se morda motim? Dobro veste, da se ne. Za božjo voljo, nehajmo potem s praznoverjem. Praznujmo, kar je smiselno praznovati. Ne praznujmo laži in nečesa, kar se sploh ni zgodilo tega dne in kar sploh ni imelo imena »Osvobodilna«, kot se neprestano in vedno znova ponavlja in kar ni bil upor proti okupatorju, ampak, če že, kvečjemu proti imperializmu. Pa ja ne bomo pri zdravi pameti vztrajali pri lažnih mitih?!? Kaj s tem sporočamo mladini? Ali res moramo zaradi privilegijev peščice bremeniti s praznoverjem celo nacijo?!? Sodu pa je izbilo dno včerajšnje slavje v Kočevskem Rogu. Tam, kjer so komunisti po »osvoboditvi« pobili na desettisoče neoboroženih ljudi, predvsem Slovencev, Hrvatov in Srbov, ste si drznili odkriti spomenik nacionalne časti Ivanu Mačku Matiji, enemu največjih krvnikov slovenskega naroda. Človeku, ki je med vojno izvajal revolucijo, ko je njegova vojska umorila veliko več neoboroženih slovenskih ljudi, kot je v boju padlo okupatorjevih vojakov. In prav ta Ivan Maček, kot šef OZNE, takratne UDBE, je organiziral množične poboje v tem istem Kočevskem Rogu, kjer ste mu postavili spomenik. Ste, pravim, saj so bila tam državna nacionalna obeležja. Po 25-ih letih samostojnosti in demokracije, v evropski Sloveniji, ki je članica zavezništva NATO, se je z izkazanimi častmi predstavnikov Slovenske vojske, odkrilo spomenik zločincu. Lahko rečem tudi primitivcu, ker sem ga osebno dovolj dobro poznal. Maček je bil človek, ki si je podredil vse, kar mu je padlo na pamet in zlorabljal vse, kar je lahko, vse za svoje privilegije na račun družbe. Takemu človeku spomenik leta 2016?!? Pa smo še pri zdravi pameti?!?  To početje, ko sem včeraj spremljal medije, mi je vzelo sapo in mi vzbudilo zlo slutnjo velike nevarnosti za slovenski narod. Gre za slutnjo in občutke, ki jih enačim s tistimi, v majskih dneh usodnega leta 1990. Povsem isti vzgibi me, spoštovani gospod predsednik in vsa slovenska parlamentarna in neparlamentarna politika ter spoštovana civilna družba, prevevajo, ko vas želim opozoriti, da je "vrag vzel šalo" in, da ne kaže več čakati, da se bodo stvari same po sebi uredile. Čas, ko bi se lahko, je že davno mimo. »Ustavite (oz. ustavimo) konje«, dokler je še čas. Da ne bo prepozno! Za širšo obrazložitev mojih zlih slutenj, kot tudi razlogov zanje, sem Vam spoštovani gospod predsednik republike Borut Pahor, spoštovane poslanske skupine parlamentarnih strank, kot tudi organizacije civilne družbe, vedno na voljo. Da ne bi moje javno opozorilo in svarilo, z najboljšimi nameni za celotni narodov dobrobit, vsebinsko obviselo na klinu abstrakcije, si dovolim, vam, spoštovani, tako kot sem to nekoliko predrzno storil maja 1990, predlagati naslednje: Nemudoma pričnite z demokratičnimi pobudami in postopki za ukinitev 27. aprila kot državnega praznika in simbolnega dneva upora oz. uporništva slovenskega naroda. Prvotni, verjamem, da dober namen, je povsem izničen. Ta dan je evidentno uzurpiran s strani politike za potrebe rehabilitacije komunistične revolucije, ki je pohabila slovensko narodovo telo. To predlagam iz najbolj preprostega strateškega razloga, ker ta dan NE POVEZUJE, temveč USODNO DELI SLOVENSKI NAROD! In to na najbolj nevralgični točki več desettisočih žrtev. Nihče se nima pravice s tem igrati. Če vam je mar dežele in prihodnosti generacij, ki prijahajo, spoštovani predstavniki oblasti, na čelu s predsednikom republike, ste to dolžni zagotoviti. Meni je bilo te dežele mar, tako leta 1990, kot mi je mar, kljub mnogim razočaranjem, tudi leta 2016. »Uporništvo z razlogom« je nedvomno fenomenalna karakteristika dolgoročnega preživetja slovenskega naroda, ki je kot atribut odigrala ključno preživetveno vlogo v vsej narodovi zgodovini. To trdim zato, ker pojmujem pravični boj kot naravni princip in temeljni pogoj za preživetje. Nobenega dvoma ni, da si dejansko in pregovorno uporništvo slovenskega naroda zasluži in potrebuje svoj simbolni dan, ko se spomnimo in poklonimo VSEM dogodkom v zgodovini uporništva, ki si to zaslužijo. Pa tudi če v sebi nosijo odtenke neidealnega...   Simbolni dan pa ne more in ne sme biti dan, ko je bil neki sestanek s ponarejenimi osnovnimi zgodovinskimi dejstvi, ki so že dolgo znana. Ponavljam: zgrešen datum, »protiimperializem«, nikakršna koalicija, temveč le sestanek Društva prijateljev Sovjetske zveze, ki je v tistem času predstavljalo zelo majhen del slovenskega naroda. In še enkrat, ta druščina se ni uprla z orožjem okupatorju, ko ja le-ta napadel domovino, ampak dva meseca kasneje, ko je, ta, isti okupator, napadel Sovjetsko zvezo. Ali smo res nacija, ki bo tako, »za ovinkom«, praznovala upor za neko drugo državo?!? Vsa simbolika je že do take mere zgodovinsko nedefinirana in že na prvi pogled neresna, da si že zato ne zasluži mesta simbola slovenskega uporništva! Drugi vidik neprimernosti 27. aprila, milo rečeno neresnosti praznovanja na ta dan, pa je v nadaljevanju tistega, kar se je zgodilo 22. junija 1941, ko je začela delovati Osvobodilna fronta pod patronatom Komunistične partije Slovenije. Narodno osvobodilno vojno je okronala s krutim bratomorom in namesto obljub o ljudski demokraciji, je nacijo potisnila v brutalni nedemokratični režim, kjer je »komunistično plemstvo«, katerega pooseblja tudi včeraj čaščeni Ivan Maček, živelo v svetu privilegijev o katerih se navadnim ljudem še sanjalo ni. »Varuh« na krvi neoboroženih ljudi vzpostavljenega režima, pa je bila Jugoslovanska »ljudska« armada. Ta je bila porok vpetosti Slovencev v nedemokratično, propadajočo, socialistično Jugoslavijo, ki je leta 1990 skušala - tako kot je znala, krvavo, s tanki, preprečiti večinsko voljo slovenskega naroda po svobodi in samostojnosti. To, kar je zmogla vojska s simbolom rdeče zvezde, iste kot jo je nosila vojska Ivana Mačka, je bila oborožena agresija nad »lastnim« slovenskim narodom. Temu smo se odločno in enotno uprli, kot še nikoli prej. Zato smo zmagali. Z oporo na to briljantno čisto zmago je brez dvoma možno graditi slovensko vsenacionalno samozavest, katere morda najpomembnejši vir je lahko negovanje prirojenega in izrazitega občutka za samoohranitev. Takšen dan, kot primeren povezovalni simbol vseslovenskega uporništva, je po mojem trdnem prepričanju moč najti le v kontekstu slovenske osamosvojitve in demokratizacije.  V življenju me najbolj od vsega prepričajo rezultati. Zato nove simbolike ne bi iskal v inicialnih fazah osamosvojitvenega procesa, temveč v zaključkih, ki so krona vsenarodnega upora in osvobajanja od tuje ideologije in vojske. Na tej osnovi bi lahko bil ta simbolni dan 25. oktober - dan, ko je morala poražena agresorska JLA, ki je bila spočeta v krvi revolucije, za vedno zapustiti Slovenijo. Tu bi tudi Slovenska vojska, za razliko od Kočevskega Roga, imela svoje častno mesto. Po tisoč in več letih tujih vojska, gospostev in ideologij, smo bili prav 25. oktobra 1991 prvič zares svobodni. To, za slovensko nacijo zdravo uporništvo, moramo praznovati!   Naj živi samostojna in demokratična Slovenija! »UPORNIK Z RAZLOGOM« BgGen Tone Krkovič, načelnik MSNZ RS 1990     Kaptol, 28. 4. 2016   V vednost: - predsedniku Republike Slovenije

preberi več

V PS SDS opozarjajo na netransparentno financiranje veteranskih in domoljubnih organizacij.

19.05.2017

Poslanska skupina SDS je na predsednika odbora za obrambo naslovila zahtevo za sklic nujne seje odbora za obrambo, na kateri bi obravnavali netransparentno financiranje veteranskih in domoljubnih organizacij. Poslanke in poslanci SDS izpostavljajo, da je za financiranje društev ali zvez, ki delujejo v javnem interesu na področju vojnih veteranov iz sredstev državnega proračuna od leta 2014 odgovorno Ministrstvo za obrambo, ki proračunska sredstva razdeljuje na podlagi določenih meril. Zveza združenj borcev za vrednote NOB bo skladno z vladnim sklepom, od skupne vsote, ki znaša nekaj več kot 1,5 milijona evrov, prejela blizu 534.000 evrov. Zveza veteranov vojne za Slovenijo lahko pričakuje 432.000 evrov, Zveza policijskih veteranskih društev Sever pa 196.000 evrov. Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve je vlada namenila blizu 96.000 evrov, Zvezi društev general Maister in Zvezi MoRiS pa po okoli 80.000 evrov. Zveza koroških partizanov in prijateljev protifašističnega odpora Celovec lahko računa na 41.000 evrov, Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske na 36.000 evrov, Zveza vojnih invalidov NOV Trst pa na nekaj manj kot 10.000 evrov. Pri sofinanciranju dejavnosti društev se po pravilniku razpoložljiva proračunska sredstva razdelijo v naslednjem razmerju: 70 odstotkov sredstev glede na programe društev; 25 odstotkov sredstev glede na število članov društev; 5 odstotkov sredstev glede na premoženje društev. V medijih pa smo lahko zasledili podatke o nepravilnostih pri podeljevanju omenjenih sredstev. Gre za vprašanje preverjanja podatkov o številu članov društev in zvez, kar je, kot že omenjeno, eden od bistvenih kriterijev pri podeljevanju finančnih sredstev. Zveza MoRiS je namreč decembra lani poslala na ministrstvo tabelo članstva, kjer je navedenih 9050 članov iz 26 društev v Zvezi, a so upoštevali samo članstvo v štirih društvih, ki izpolnjujejo pogoje. A je med temi društvi tudi strelsko društvo Primorski odredi JOD 113 z zelo velikim številom članov- 4948. V primeru Zveze MORIS bode v oči tudi najem poslovnih prostorov v prestižnem Worldtrade Centru. Zveza MORIS je namreč v letu 2014 od Ministrstva za obrambo dobila v brezplačen najem objekt bivšega poveljstva brigade MORIS v Kočevski Reki, kjer je tudi njen sedež. Vendar pa glede na navedbe v medijih ministrstvo, ki dodeljuje denar na podlagi števila članov veteranskih društev, nima pravice preveriti, ali so podatki o številu resnični, saj za pridobitev poimenskih seznamov članov nimajo pravne podlage. Pravijo tudi, da so za resničnost podatkov, tudi tistih o članstvu, vedno odgovorni predsedniki posameznih društev ali zvez. Sprašujemo se tudi, koliko Ministrstvo za obrambo preverja upravičenost podeljenega statusa delovanja v javnem interesu na področju vojnih veteranov, ki je podlaga za sofinanciranje iz državnega proračuna. Ravno na primeru Zveze MORIS, ki ima 26 klubov, a je ministrstvo za razpis 2017 priznalo upravičenost na podlagi veteranstva samo štirim (Društvo MORiS Kočevska Reka, Veteransko društvo Pekre- iG 91, Pevska skupina Prijatelji in Veteransko društvo Primorski odredi JoD 113). Sprašujemo se, ali ima lahko taka zveza ta status, če so samo 4 društva oz. klubi od 26 pojmovana kot veteranska? V medijih pa smo tudi lahko prebrali, da so se v Zvezi borcev stroški dela s 118.181 v letu 2014 zvišali na 126.985 evrov v letu 2015, iz poročila o poslovanju pa tudi izhaja, da so leta 2015 z oddajanjem poslovnih prostorov zaslužili 36.277 evrov. Glede na dejstvo, da Zveza borcev vsako leto prejme in troši davkoplačevalski denar (Zveza borcev bo samo letos za svoje delovanje od vlade prejela 533.717 evrov), menimo, da so dolžni dati odgovore na nekatera vprašanja, ki se ob tem porajajo. V poslanski skupini SDS se nam upravičeno postavlja vprašanje o transparentnosti ovrednotenih programov, saj nikjer na spletnih straneh Ministrstva za obrambo ni mogoče zaslediti, kakšne programe je ministrstvo priznalo in koliko točk so dobila posamezna društva oz. zveze. Kot primer vzemimo Zvezo društev Generala Maistra, ki nima nobenega živečega Maistrovega borca - vojnega veterana več. Ima pa status zveze, ki deluje v javnem interesu na področju vojnih veteranov in je letos prejela dobrih 80.000 evrov. Dodatno vprašanje, ki se pojavlja ob dejstvu, da Zveza Maistrovih borcev in ZZB NOB v bistvu nimata skorajda nič več živečih vojnih veteranov, je, zakaj sploh imata status zvez, ki delujeta v javnem interesu na področju vojnih veteranov. Morda zato, da se zagotavlja promocija določene kontinuitete, saj je glede na seštete zneske ZZB, ZDGM, Tigr, Koroški partizani in partizani s Trsta ter še Sever in ZVVS, jasno, da prejemajo praktično ves denar tiste organizacije, ki zagovarjajo kontinuiteto s prejšnjim režimom. V poslanski skupini SDS odboru za obrambo predlagamo, da po končani razpravi sprejme naslednje sklepe: 1. Odbor za obrambo predlaga Ministrstvu za obrambo, da dopolni Pravilnik o merilih za sofinanciranje dejavnosti društev ali zvez vojnih veteranov, tako da bo lahko Ministrstvo za obrambo preverjalo pravilnost številčnih podatkov o članstvu kot enem od kriterijev za podeljevanje sredstev. 2. Odbor za obrambo predlaga Ministrstvu za obrambo, da v skladu z zakonoma (o društvih in vojnih veteranih) revidira vse že podeljene statuse delovanja v javnem interesu na področju vojnih veteranov. 3. Odbor za obrambo predlaga Ministrstvu za obrambo, da omogoči javnost poročila o porabi sredstev, prejetih na podlagi pogodb o sofinanciranju za preteklo koledarsko leto, ki so jih zveze in društva (skrbniki pogodb) dolžni v skladu s Pravilnikom podati vsako leto do 31. marca. 

preberi več

STATUT DRUŠTVA MORiS KOČEVSKA REKA

14.04.2017

Društvo MORiS Kočevska Reka je na Zboru članov dne, 24.02.2017, v Kočevju, v skladu z določbami Zakona o društvih (Zdru-1, Uradni list RS, št. 64/2011-UPB2) sprejelo dopolnjen     STATUT DRUŠTVA MORiS KOČEVSKA REKA   I. SPLOŠNE DOLOČBE   1. člen   Ime društva se glasi: Društvo MORiS Kočevska Reka (v nadaljevanju Društvo MORiS). Sedež društva je: Kočevska Reka 9, 1338 Kočevska Reka. O spremembi naslova društva odloča Predsedstvo. 2. člen Društvo MORiS je prostovoljno, samostojno, nepolitično in nestrankarsko združenje oseb, ki deluje na podlagi Zakona od društvih (Uradni list RS, št. 64/2011-UPB2). Po svoji naravi je stanovsko-veteransko društvo in pravna oseba zasebnega prava, ki združuje vse pripadnike enot Specialne brigade MORiS, od prvega javnega postroja 17.12.1990, do njene ukinitve v letu 1994, pripadnike Veteranske enote MORiS, ki jo tvorijo organizatorji Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ) ter simpatizerje. Osnovni namen združevanja v Društvu MORiS je ohranjanje spomina na pomen Specialne brigade MORiS v pripravah na osamosvojitev in vojni za Slovenijo. Specialna brigada MORiS je nastala v časovnem sosledju na sistemskih temeljih ter načelih delovanja Manevrske Strukture Narodne Zaščite (v nadaljevanju MSNZ), ki je nastala leta 1990, kot reakcija na (samo)razorožitev TO SRS. MSNZ in Specialna brigada MORiS sta kot obrambni sili za zavaro-vanje demokratizacije in osamosvojitve ves čas izvajali poslanstvo slovenske vojske. To pa je zavarovanje procesa in obrambo osamosvojitve in demokratizacije. Zato imamo v Društvu MORiS ničelno toleranco do vseh totalitarnih režimov in njihovih simbolov. 3. člen Društvo MORIS deluje javno in transparento. Društvo v javnosti predstavlja in zastopa predsednik društva kot njegov zakoniti zastopnik in zagotavlja načelo javnosti delovanja preko obvestil za javnost in vabljenjem sredstev javnega obveščanja na dogodke društva. 4. člen Društvo MORiS ima svojo štampiljko okrogle oblike z napisom »Društvo MORiS Kočevska Reka«, v sredini štampiljke je na ščitu glava risa, ščit križata dva meča, na spodnjem delu ščita je venec lipovih listov. Društvo ima svojo himno, simbole, uniforme, prapor in našitke, kar je podrobneje urejeno v Pravilniku o celostni podobi Društva MORIS, ki ga sprejme Predsedstvo Društva MORiS. Društvo MORiS ima častno enoto, ki avtentično ponazarja in ohranja celostno podobo Specialne brigade MORiS. Častna enota ob obeleževanju dogodkov iz obdobja osamosvajanja in vojne za Slovenijo na protokolaren način izvaja vojaško počast in ob določenih priložnostih demonstrira vojaške veščine Brigade MORiS. 5. člen Dan društva je 17. december. To je dan spomina na prvi javni postroj (slovenske vojske) 17.12.1990 v Kočevski Reki. Ta dan se pomni kot dan, ko je »prvič zadišalo po slovenski vojski«. Društvo MORiS posebno svečano obeležuje tudi 17. maj, ko je bil leta 1990 iniciran projekt MSNZ. 6. člen Poslanstvo Društva MORiS: ohranjanje spomina na pomen MSNZ in Specialne brigade MORiS v procesu osamo-svajanja in demokratizacije Slovenije, s poudarkom na vojni za Slovenijo; krepitev domoljubja in prenašanje vrednot slovenske osamosvojitve na mlade generacije, kjer se pri predstavljanju začetka demokratizacije in pojasnjevanju poteka osamosvojitve ter vzrokov za vojno za Slovenijo, glede na časovni okvir, predvsem osredotoča na obdobje od 1987 do 2004; ohranjanje zgodovinskega spomina in ustreznega odnosa do pomembnih dogodkov oziroma mejnikov v procesu osamosvajanja, s poudarkom na vojni za Slovenijo; spoštovanje in spodbujanje spoštljivega odnosa do državnih simbolov Republike Slovenije; krepitev vloge in pomena društva na področju kulture, vzgoje in izobraževanja; krepitev vloge in pomena društva z veteranskimi in drugimi organizacijami; krepitev vloge in pomena društva na področju strokovnega usposabljanja. Naloge Društva MORiS so:   organiziranje spominskih svečanosti, okroglih miz in javnih tribun ob obletnici dogodkov v procesa osamosvajanja s poudarkom na vojni za Slovenijo; skrb za pomnik na prvi javni postroj in Spominski park MSNZ v Kočevski Reki; skrb za objekt poveljstva Specialne brigade MORiS v Kočevski Reki; skrb za pomnik MSNZ na upravni stavbi Občine Kočevje in vzpostavitev spominske sobe v tej isti stavbi, kjer je bil leta 1990 »spočet« projekt MSNZ; usposabljanje mladih za vojaško strateško rezervo v skladu z vladno Doktrino vojaške strateške rezerve iz leta 2012 (4.3); nudenje strokovne pomoči članstvu pri uveljavljanju pravic s področja urejanja pravic za vojne veterane in vojne invalide iz leta 1991; vodenje evidence članstva v skladu z Zakonom o zaščiti osebnih podatkov; dajanje predlogov za podeljevanje odlikovanj in priznanj; argumentirano zoperstavljanje poskusom spreminjanja namena in poteka dogodkov iz obdobja osamosvajanja in demokratizacije, s poudarkom na vojni za Slovenijo; nudenje pravne zaščite članom društva, ki se posebej izpostavijo pri uveljavljanju zgodovinske resnice; spodbujanje projektov s področja svoje dejavnosti, sodelovanje z drugimi organizacijami na področju veteranskih, športnih, vzgojno izobraževalnih in raziskovalnih programih s področja svoje dejavnosti, načrtovanje in izvajanje založniške dejavnosti za posamezna strokovna področja društva; sodelovanje z drugimi organizacijami; povezovanje svojih programov z oblikami športnega turizma; skrb za sistemski razvoj informacijskega sistema in pretoka informacij na vseh ravneh; skrb za organiziranje in promocijo prireditev; izvajanje usposabljanja mladih za vojaško strateško rezervo; izvajanje strokovnih predavanj, strokovnih ekskurzij. Društvo MORiS pri izvrševanju svojih nalog sodeluje z veteransko domoljubnimi društvi, znanstvenimi, strokovnimi in drugimi organizacijami, ki delujejo na zgodovinskih, vojaških, športnih, kulturnih ter vzgojnih in izobraževalnih področjih. II. ČLANSTVO 7. člen Član društva lahko postane vsak državljan Republike Slovenije, ki sprejema ta Statut ter na njegovi podlagi izdane akte društva in je bil aktiven ali rezervni pripadnik Specialne brigade MORiS, pripadnik Veteranske enote MSNZ pri MORiS, ter simpatizerji. Član društva lahko postane mladoletna oseba ob pisnem soglasju staršev oziroma zakonitih zastopnikov. Mladoletna oseba nima pravice glasovanja do pridobitve popolne poslovne sposobnosti. O sprejemu ali zavrnitvi v članstvo odloča Predsedstvo društva, glede zavrnitve v primeru pritožbe, pa dokončno Zbor članov. Osebam, ki so pomembno prispevale k osamosvojitvi Republike Slovenije ali ohranjanju tradicije MORiS-a, lahko Predsedstvo podeli status častnega člana. V primeru, da častni član s svojim ravnanjem škoduje interesom Društva MORiS oziroma ravna v smislu prvega odstavka 16. člena tega statuta, mu lahko Predsedstvo naziv častnega člana odvzame. Odločitev Predsedstva je dokončna. 8. člen   Pravice in dolžnosti članov društva so: do so voljeni in da volijo v organe društva; da plačujejo letno članarino; da izvršujejo in spoštujejo odločitve organov društva; da delujejo v društvu in njegovih organih na podlagi načel, ki so veljala v Specialni brigadi MORiS in v medsebojnih odnosih uveljavljajo spoštljivost in profesionalnost v duhu relacij, ki so veljale v Specialni brigadi MORiS; da skrbno ravnajo s premičnim in nepremičnim premoženjem društva; da nosijo simbole društva ter da varujejo ugled društva v javnosti.   9. člen   Članstvo v Društvu MORiS preneha: s smrtjo; ob predložitvi pisne izjave o izstopu; z izbrisom zaradi neplačila letne članarine; z izključitvijo.   Z izključitvijo preneha članstvo na podlagi pravnomočne odločitve Častnega razsodišča. Z izbrisom preneha članstvo v primeru, v kolikor član do določenega roka, ki je naveden na pozivu za plačilo, ne poravna letne članarine. 10. člen Delovanje v društvu je prostovoljno. Za določena opravljena dela za potrebe društva predsedstvo na predlog predsednika odredi ustrezno denarno nadomestilo. III. ORGANI DRUŠTVA 11. člen Organi društva so: Zbor članov; Predsednik; Predsedstvo; Nadzorni odbor; Častno razsodišče. 12. člen Zbor članov je najvišji organ društva in ga sestavljajo vsi člani društva. Zbor članov sklicuje predsednik najmanj enkrat letno, najkasneje do 31. 3. tekočega leta. Zbor članov je sklepčen, če je prisotnih najmanj polovica vseh članov, po 15-tih minutah po napovedanem začetku pa je sklepčnost podana, če je prisotno najmanj 10 članov društva. Izredni zbor članov lahko skliče samo Nadzorni odbor, v sklicu mora biti predlagan dnevni red. Izredni zbor članov lahko odloča samo o zadevah, zaradi katerih je bil sklican. Zbor članov ne more sklepati o prenehanju društva, v kolikor ni prisotnih najmanj polovica vseh članov. V primeru potrebe lahko predsednik skliče korespondenčno sejo Zbora članov. Zbor članov: imenuje in razrešuje predsednika in na njegov predlog člane Predsedstva; imenuje in razrešuje predsednika in člane Nadzornega odbora; imenuje in razrešuje predsednika in člane Častnega razsodišča; sprejema in spreminja Statut društva; odloča o vključevanju ali izstopu v zvezo društev; sprejema letni načrt dela, letni finančni načrt in zaključni račun društva;   odloča o pritožbah zoper sklepe Predsedstva, Nadzornega odbora in Častnega razsodišča; dokončno odloča o izključitvi člana iz društva; odloča o prenehanju delovanja Društva MORiS.   Na Zboru članov se piše zapisnik, ki ga podpišejo predsedujoči, zapisnikar in dva overovatelja. 13. člen Seje predsedstva vodi predsednik društva. V Predsedstvu je od pet do dvanajst članov, ki jih izvoli Zbor članov na predlog že izvoljenega predsednika (mandatarski princip). Predsednik sklicuje seje predsedstva praviloma enkrat mesečno oziroma po potrebi. Predsednik lahko skliče tudi korespondenčno sejo Predsedstva. Sklepi korespondenčne seje, ki traja največ 48 ur, so sprejeti, v kolikor predlaganim sklepom ne nasprotuje več kot polovica vseh članov predsedstva. Predsedstvo lahko na predlog predsednika ustanavlja delovne skupine za izvedbo posame-znih nalog. V delovne skupine so lahko imenovani tudi nečlani društva. Za potrebe poglobljenih analiz o vlogi in pomenu Specialne brigade MORiS, MSNZ in drugih dogodkov iz časov demokratizacije in osamosvajanja Slovenije, s poudarkom na vojni za Slovenijo, Predsedstvo na predlog predsednika imenuje Strateški svet, ki ga sestavljajo priznani akademiki in strokovnjaki iz različnih področij (zgodovina, kultura, mediji idr). Predsedstvo veljavno sklepa, če je prisotnih najmanj polovica članov, po 15 minutnem čakanju zadošča za veljavno sklepanje prisotnost tretjine članov Predsedstva. Sklepi se sprejemajo z večino glasov prisotnih članov, v primeru neodločenega izida glasovanja je sprejet sklep, za katerega je glasoval predsednik. Na sejo Predsedstva je lahko vabljen predsednik Nadzornega odbora, ki pa nima pravice glasovanja. Naloge Predsedstva so: skrbi za izvrševanje načrta dela društva v skladu s finančnim načrtom; pripravlja predloge sprememb statuta društva, predlog finančnega plana in zaključnega računa; odloča o spremembi sedeža Društva MORiS; sprejema akte društva, razen statuta (akti morajo biti skladni z določbami statuta in veljavne zakonodaje); skrbi za finančno in materialno poslovanje društva; odloča o višini letne članarine; upravlja s premoženjem društva; na predlog predsednika imenuje in razrešuje blagajnika, poslovnega sekretarja, prapor-ščaka in po potrebi druge strokovne sodelavce. V primeru profesionalizacije določenih del za potrebe Društva MORiS ima Predsedstvo vlogo delodajalca, predsednik pa predstojnika oziroma direktorja na podlagi veljavnih predpisov s področja delovnega prava.   Predsedstvo je za svoje delo odgovorno Zboru članov. Mandat članov Predsedstva traja pet (5) let, po preteku mandata so lahko ponovno izvoljeni.  14. člen   Predsednik Društva MORiS je zakoniti zastopnik in finančni odredbodajalec. Predsednik izvoljene člane Predsedstva, ki jih je predlagal Zboru članov za imenovanje, zadolži za posamezna področja delovanja v Društvu MORiS, lahko pa tudi sam neposredno izvaja določene naloge. Predsednik društva zagotavlja javnost dela društva.   Predsednik Društva MORiS: sklicuje in vodi seje Predsedstva; sklicuje Zbor članov; zastopa in predstavlja Društvo MORiS, za posamezne zadeve pa lahko pooblasti določenega člana Predsedstva, da ga zastopa v njegovem imenu; usmerja delo članov Predsedstva in delovnih skupin; samostojno odloča o zadevah, ki zaradi delovanja Društva MORiS zahtevajo hitre odločitve; odloča o nakupu in prodaji osnovnih sredstev do vrednosti, ki jo določa Predsedstvo s sklepom; obvešča javnost o delovanju društva in njenih organov, za to pa lahko pooblasti tudi drugo osebo; odgovarja za delovanje in zakonitost delovanja Društva MORiS; za svoje delo je odgovoren Zboru članov. Predsednik zastopa društvo posamično in samostojno ter neomejeno, v skladu z nalogami, ki jih predpisuje statut društva.   Mandat predsednika traja pet (5) let in je lahko ponovno izvoljen. 15. člen Nadzorni odbor je sestavljen iz predsednika in dveh članov, ki jih imenuje Zbor članov in kateremu je odgovoren za svoje delo.   Nadzorni odbor spremlja delovanje društva ter najmanj enkrat letno pred sprejetjem zaključnega računa pregleda materialno finančno poslovanje. O ugotovitvah poroča Zboru članov. Nadzorni odbor je pristojen, da v primeru, da petina vseh članov v skladu z določbami drugega odstavka 13. člena Zakona o društvih zahteva sklic Izrednega zbora članov, oceni utemeljenost zahteve. V kolikor je zahteva utemeljena, skliče Izredni zbor članov Nadzorni odbor. Nadzorni odbor sprejema sklepe z večino prisotnih članov. Mandat Nadzornega odbora traja pet (5) let, člani so lahko ponovno izvoljeni. 16. člen Kršitve določb tega Statuta in na njem temelječih aktov, neustrezno ravnanje članov in članov organov obravnava Častno razsodišče Društva MORiS. Pisni predlog za obravnavo pred Častnim razsodiščem lahko poda katerikoli član na Predsedstvo društva. Predsedstvo društva oceni utemeljenost zahteve in predlog zavrne ali posreduje v nadaljno obravnavo Častnemu razsodišču. Častno razsodišče po izvedenem postopku zavrne predlog za obravnavo, izreče oprostitev obtožbe, izreče opomin ali javni opomin oziroma izreče izključitev člana. V primeru, da je predlog za obravnavo podan zoper člane organov društva (Predsednik, člani Predsedstva, člani Nadzornega odbora in Častnega razsodišča), predlaga Zboru članov razrešitev iz funkcije, v primerih težjih kršitv pa tudi izključitev iz Društva MORiS. Dokončno odločitev v primeru pritožbe sprejme Zbor članov. Častno razsodišče sestavljajo predsednik in dva člana, ki jih izvoli Zbor članov, kateremu je za svoje delo tudi odgovorno.  Častno razsodišče sprejema sklepe z večino prisotnih članov. Mandat članov Častnega razsodišča traja pet (5) let in so lahko ponovno izvoljeni. IV. MATERIALNO FINANČNO POSLOVANJE 17. člen Društvo MORiS pridobiva sredstva za svoje delovanje iz nepridobitnih sredstev: letne članarine, katere višino določi Predsedstvo; z darili in volili (nakazovanje dohodnine v korist društva); z donacijami in subvencijami pravnih in fizičnih oseb; državnega proračuna in drugih javnih sredstev (javni razpisi); morebitnih drugih zakonitih virov; in pridobitnih sredstev : ki so povezana z namenom in cilji Društva MORiS, če lahko neposredno pripomore k uresni-čevanju namena in ciljev duštva, pri čemer doprinos ni izključno v zagotavljanju prihodkov društva. Kot dopolnilna dejavnost se šteje tista pridobitna dejavnost, ki skupaj z nepri-dobitno dejavnostjo sestavlja določeno storitev ali dosežek oziroma zagotavlja boljšo izkoriščenost sredstev društva. Pridobitne dejavnosti Društvo MORiS opravlja pod pogoji, ki jih za opravljanje dejavnosti dovoljuje Zakon o društvih. Vse te dejavnosti opravlja v obsegu, potrebnem za uresničevanje namena in ciljev oziroma za opravljanje nepridobitne dejavnosti iz materialnih in avtorskih pravic ter z občasnim opravljanjem dejavnosti v skladu s standardno klasifikacijo dejavnosti: - 47.890 trgovina na drobno na stojnicah in tržnicah z drugim blagom; - 47.910 trgovina na drobno po pošti ali internetu; - 58.110 izdajanje knjig last Društva MORiS;  izdajanje knjig, brošur, prospektov in podobnih publikacij,  izdajanje knjig na zvočnih medijih,  izdajanje publikacij na disketah in laserskih in podobnih ploščah. - 58.140 izdajanje revij in druge periodike; - 58.190 drugo založništvo last Duštva MORiS;  izdajanje, tudi na internetu: katalogov, fotografij, razglednic, voščilnic, obrazcev, plakatov, posterjev, reklamnega materiala, drugega tiskanega gradiva.  spletno objavljanje statističnih in drugih podatkov. - 82.300 organiziranje razstav, sejmov in srečanj Društva MORiS;  organiziranje, promocija in vodenje prireditev, kot so razstave, znanstvena srečanja, kongresi, konference ipd., kot tudi z zagotavljanjem osebja za izvedbo in oprem-ljanjem prostorov za razstave in prireditve. - 85.590 drugje nerazvrščeno izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje;  izvajanje usposabljanja mladih za vojaško strateško rezervo v skladu s točko 4.3 Vladne Doktrine o vojaški strateški rezervi iz leta 2012 za društva, ki delujejo v javnem interesu na področju obrambe - strokovna predavanja, strokovne ekskurzije, veščinski tabori v naravi, kondicijsko usposabljanje, šola preživetja, osnove prve pomoči, orientacija v naravi. - 91.020 dejavnost muzejev;  obratovanje muzejev vseh vrst: zgodovinskih in vojnih muzejev, spominskih hiš, muzejev na prostem.  organiziranje priložnostnih muzejskih razstav Društva MORiS. - 93.299 druge nerazvrščene dejavnosti za prosti čas;  druge dejavnosti povezane z zabavo in rekreacijo, ki niso razvrščene drugje: organiziranje predstav in prireditev razvedrilne narave, tudi ognjemetov, obratovanje plesišč, obratovanje prostorov za piknike. - 94.999 dejavnosti drugih nerazvrščenih članskih organizacij. 18. člen Premoženje društva  je premično in nepremično. O nakupu ali odsvojitvi premoženja odloča predsedstvo. Premoženje se vodi v ustreznih poslovnih knjigah.   Društvo razpolaga s pridobljenimi sredstvi v skladu s sprejetim finančnim načrtom za izvedbo letnega načrta dela. Razlike med prihodki in odhodki ni dovoljeno deliti med člane, temveč se jih porabi za dejavnost društva. Predsednik skrbi, da se sredstva uporabljajo gospodarno. Finančne in materialne liste podpisujeta predsednik in blagajnik društva. Finančno materialno poslovanje se izvaja v skladu z računovodskimi standardi za društva preko računa izbrane finančne ustanove. Gotovinsko poslovanje je omejeno na izplačilo morebitnih tekočih operativnih stroškov poslovanja društva (dnevnice, kilometrina, tekoče pisarniško poslovanje, poštnina ipd.), predsedstvo določi blagajniški maksimum. Predsedstvo lahko odloči, da se del opravil ali vsa v zvezi s finančnim poslovanjem odda v izvedbo zunanjemu strokovnemu izvajalcu. V. KONČNE DOLOČBE 19. člen  Društvo MORiS preneha s svojim delovanjem: na podlagi sklepa Zbora članov društva; ko upade število članov društva pod tri; po samem Zakonu o društvih. V primeru prenehanja delovanja Društva MORiS in  po končnem poplačilu morebitnih dolgov, Zbor članov določi pravnega naslednika, na katerega se prenese preostalo premoženje.  Preostanek proračunskih sredstev, pridobljenih v letu prenehanja delovanja društva, se vrne proračunu Republike Slovenije, preostanek premoženja pa se prenese na društvo SKUD - Mati Domovina s sedežem v Ljubljani. 20. člen Ta statut stopi v veljavo z dnem 24. 2. 2017, ko ga je sprejel Zbor članov, uporabljati pa se začne, ko pristojni organ ugotovi, da je v skladu z Zakonom o društvih. S sprejetjem tega Statuta preneha veljati statut Društva MORiS Kočevska Reka, ki je bil sprejet 13. 9. 2007, na Ustanovem zboru na Vrhniki. BgGen Anton Krkovič predsednik Društva MORiS

preberi več

ultimate_widget

S poveljnikom MORiS ob tretji obletnici specialne brigade decembra 1993

Specialna brigada MORiS praznuje letos svojo tretjo obletnico nastanka. Kakor se ob obletnicah spodobi, se poleg čestitk radi ozremo nazaj in obudimo spomine na začetek. Oseba, ki je med najbolj zaslužnimi za vse, kar se je v zvezi z MORiS-om dogajalo in se še dogaja, je prav gotovo njen poveljnik. Poveljujoči Prve specialne brigade slovenske vojske je brigadir Anton Krkovič. Sprejel nas je v svoji pisarni, ki nas je v hipu objela s svojo simboliko. Vse, kar je moč videti, ima svoj zakaj. Pa naj bo to risov mladiček, ki je simbol MORiS-a, sablja brigadirja Krkoviča, s katero je poveljeval Častni četi, slika, ki jo je nek paraplegik narisal z usti in s tem dokazal, da se nikoli ne smeš vdati v usodo, uokvirjeni himni, državna in brigadna, in še marsikaj. Brigadir Anton Krkovič daje vtis poslovnega moža, ki ve, kaj hoče. Doslej je dokazal, da v tem tudi uspeva. In ker je ravno on tisti, ki je dal elitni enoti slovenske vojske organizacijsko podobo in novo ime, bi zanj lahko upravičeno zapisali: MORiS, to sem jaz. Kako ste se počutili leta 1990, ko ste 17. decembra prvič stali postrojeni, oblečeni pa v enake uniforme kot pripadniki JA, čeprav to niste več bili? »Druge obleke nismo imeli. Del postroja smo oblekli z lisastimi oblekami. Počutili smo se pa absolutno kot del slovenske vojske. Tako smo se počutili tudi maja leta 1990, ko smo začeli ustanavljati slovensko vojsko. Takrat se je imenovala »Manevrska struktura Narodne zaščite« (v besedilu MSNZ). Ob sprejetju amandmaja k ustavnemu zakonu sem dobil na logo ustanoviti enoto, s katero bomo kos tudi zahtevnejšim nalogam. Nastanek MORiS-a pomeni logično nadaljevanje Manevrske strukture Narodne zaščite, ki je bila klasična vojaška formacija.« Brigada MORiS je torej starejša od treh let? »Brigada je stara tri leta in nekaj mesecev. Ko sem projekt Manevrske strukture izročil v poveljevanje takrat majorju Slaparju in so to potem imenovali Teritorialna obramba, sem dobil nalogo organizirati specialno enoto.« V takšni enoti so problem ljudje. Od kod so prihajali vaši ljudje? »Ključni problem je vodilna skupina. To sem izbral iz preverjenih kadrov iz obdobja MSNZ. Že takrat so brigado MORiS sestavljali prostovoljci, ki smo jih izbirali po posebnem ključu. Izločali smo jih še z izbirnim usposabljanjem ter jih delili na zelo dobre in dobre. Dobre smo vračali, zelo dobre pa obdržali. Nekakšna vez za nastanek MORiS-a je tudi v obstoju 27. zaščitne brigade, kjer smo črpali del kadra. Drugače pa je sama ideja nastala tako rekoč povsem na novo.« Verjetno to vaše delovanje ni moglo ostati skrito armadi JA. So vohunili za vami? »Seveda, vendar smo igro sprejeli. Nekateri naši ljudje so bili v dvojnih vlogah. Obvladovali smo vohunjenje in jih zavajali z našimi dezinformacijami. Njihova protiobveščevalna služba je tedaj padla na izpitu.« Kako pa je brigada MORiS dočakala vojno za samostojno Slovenijo? »Povsem pripravljena na izhodiščnih položajih s poveljniškim mestom brigade na Gregorčičevi ulici v Ljubljani.« Ali ste poveljnik od samega nastanka specialne brigade? »Da.« Kako bi danes ocenili položaj brigade MORiS v slovenski vojski? Nekatera glasila pišejo, da ste paravojaška formacija. »Take in drugačne govorice so zgolj zlonamerne. Po aktu, ki določa strukturo in obseg Teritorialne obrambe, smo njen sestavni del in ena izmed samostojnih enot v okviru TO Republike Slovenije. To je zapisano. Ste torej normalna vojaška enota, ki je le bolj specializirana kot druge? »Koliko smo ‘normalni’, je relativno! Seveda smo normalna enota, le da imamo drugačne naloge. Univerzalnih enot ni, kakor ni univerzalnih ljudi. Lahko ste nekakšen ‘univerzalec’, vendar, če se od vas zahteva, da opravljate ozko specializirano stroko na visoki ravni, tega ne boste zmogli. Naloga naše enote je ena najzahtevnejših, kar jih vojaška formacija lahko dobi, zato moramo biti specialisti za svoje področje delovanja. Vse, kar delamo, od kadrovanja do usposabljanja ter načina razmišljanja in življenja, je prilagojeno naši osnovni nalogi. Tudi če izstopamo, ni nič narobe. Mi moramo delovati vzorno, sicer nam tako pomembne naloge ni mogoče zaupati.« Glede na visoko strokovne naloge je tudi vaš kader visoko strokoven. Kateri so bili odločujoči dejavniki,ko ste sprejemali novega člana v svoj kolektiv? »Napoleon je dejal nekako takole: ‘Povej mi, kdo ti poveljuje, in povem ti, kdo si oziroma kakšna je tvoja enota.’ Torej, lahko bi rekli, da vse izhaja iz enega človeka. Pomemben je vsak posameznik. Zame so še zlasti pomembni vidiki zaupanja in stroke. Tam, kjer v slovenski vojski nismo tako gledali, smo naredili dolgoročne napake. Poudarjali smo vidik stroke, zanemarili pa vidik pripadnosti in zaupanja. Zame sta pomembnejša slednja, saj se da stroka zgraditi. Ljudi sem izbiral iz MSNZ, to je bil preverjen kader. Imam pa smisel za to, da ocenim človeka. Ob sebi sem imel ljudi, ki sem jim bral misli. Ko sem jih vprašal, če gredo z menoj, so šli. V vrhu smo tedaj bili ljudje, ki smo imeli vojaške izkušnje. Izkušnje iz obdobja od maja do oktobra leta 1990 pa vam ne more dati nobena šola. Vse izpite smo naredili v obdobju popolne konspiracije in v oblikah ilegalnega dela. Lahko bi bili obdolženi nasilnega rušenja tedanje države in danes jaz ne bi sedel tukaj. Mi smo tedaj delali enotno za isto stvar. V MORiS-u smo sami izdelali sistem šolanja. Prav visokih akademskih naslovov pa pri nas ne bi našli.« Pravi poveljnik je tisti, ki povleče kolektiv za seboj, najsi bo to bataljon, brigada ali vod. Vi ste to dosegli, ste ne kakšen oče družine, za vami vaši ljudje gredo. »Kot načelnik MSNZ v Republiki Sloveniji, v obdobju maj-oktober 1990, sem bil prvi načelnik generalštaba slovenske vojske in na to sem neizmerno ponosen. To je bila sloven- ska vojska. Organigrami iz tedanjega časa pričajo o tem, da smo se imenovali VRS (Vojska Republike Slovenije). Če sem v tistem času potegnil ‘mašinerijo’ za sabo na operativno raven, potem verjetno znam potegniti kolektiv za seboj.« Ta poudarek na zaupanju se odraža pri vseh, od poveljnika oddelka do poveljnika brigade. Imate tudi himno, ki odraža razpoloženje v vaši enoti: pripadnost, zvestobo in druge vrednote, ki štejejo pri vas. To je tudi nujno potrebno za tako enoto, mar ne? »Samo potrdim lahko to, kar ste povedali. Naši ljudje celo rešujejo ankete o zaupanju svojim poveljnikom. Nenehno hočem imeti na voljo sliko zaupanja v kolektivu. Brez zaupa- nja se podre vsaka organizacija, pa tudi vojaška.« Bili ste poveljnik častne čete v trenutku, ko je Slovenija razglasila samostojnost. Zdaj ste eden od petih brigadirjev slovenske vojske. Kako ste občutili trenutek, ko ste postali brigadir? »Vse skupaj sem doživljal kot dobljeno plačilo za pošteno opravljeno delo. Nikdar v življenju nisem formalnostim namenjal kakšne posebne pozornosti. Nikoli se nisem tresel pred generalom. Skušam ceniti človeka kot osebnost. Če name na- redi vtis, ga spoštujem ne glede na to, ali je poveljnik oddelka ali general. Mislim, da slovenska vojska ne potrebuje generalov, ampak pametne ljudi. Idealno pa bo, če bodo generali ljudje, ki so temu dorasli.« Kot poveljnik te enote imate gotovo nekakšno vizijo razvoja MORiS-a? »Pri dosedanjem razvoju MORiS-a ločim tri etape. Prva je obdobje, ki je sledilo direk- tivi, da je treba nekaj takega osnovati od oktobra leta 1990 do samega začetka vojne, ko smo s približno tisoč ljudmi opravili nalogo. Druga etapa je vrnitev v mirnodobno bazo na območju Kočevske Reke. Njen pomemben del je ustvarjanje zametkov poklicne vojske, kersmo nekateri raz mišljali, da se utegne ‘ploha vsuti’ potem, ko bodo podpisane vse mirovne konvencije. Takrat smo se na hitro organizirali in storili tudi nekaj napak, katerih posledice čutimo še danes. Ta psihoza je trajala pol leta po vojni. Potem je sledilo obdobje mirnejšega pristopa, ki velja tudi za danes. Ne dopuščamo dostopa ljudem, ki ne izpol njujejo predpisanih meril in ki psihološko ali zdravstveno niso dorasli zadevi. Mi smo si sami izoblikovali predlog sistema šolanja, povsem prilagojen osnovnim bojnim nalogam brigade MORiS. Želeni profil poklicnega vojaka specialista ponazarjamo z likom pokončnega romboida. Končni cilj je vrhunski specialist za posamično področje. Najprej profil razvijamo v širino, to je temeljno šolanje. Naslednja stopnja je nadaljevalna in specialistična ter zadnja permanentna, ki pomeni vzdrževanje dosežene strokovne ravni oziroma oblikovanje ozkega profila. Na podlagi tega pristopa smo izoblikovali sistem kadrovske izbire in usposabljanja pripadnikov rezervne sestave brigade. Usposabljanje slednjih je treba strniti v izjemno kratek čas. Po kakovosti rezervist te brigade ne bi smel, v smislu bojne uporabnosti, bistveno odstopati od profesionalca. Poenotiti je treba način dela in se spoznati med seboj. Danes se ukvarjamo z oblikovanjem nove formacije. Ob- likujemo mlado, udarno formacijo rezervne sestave, ki jo bomo usposabljali v naslednjem letu. Zdaj se torej temeljito ukvarjamo z oblikovanjem rezervne strukture. Prihodnje leto pa se bomo lotili oblikovanja naborne sestave v brigadi. Postali bomo ‘tovarna’ za izdelavo specialistov. Ta krog bi strnili leta 1995, ko nam bo tudi dokončno uspelo izšolati poklicno sestavo. Dosegli bomo zavidljivo strokovno raven, na kateri bo mogoče graditi vrhunsko raven moderne vojske. Zdaj si torej ustvarjamo pogoje za to nadgradnjo.« Imate izredno izdelano podobo enote, pa najsi bodo to našitki, prapor, zastavice ali značke. Zadeva deluje popolno. Zdi se, da ni več kaj dodati. »Saj tudi ni.« Če naj risov mladič ponazarja nastanek vaše enote, ste zdaj v obdobju odraslega risa? »Nismo. Smo pa v obdobju odraščanja.« Potem je vaša vizija odrasel in zrel ris? »Točno tako.« Kljub temu, da ves čas poudarjate svoje izkušnje in zrelost, ste po videzu zelo mladostni. »To mi velikokrat rečejo. Jaz črpam energijo v delu. Sem riba deročih voda. Mene delo ne utruja, ampak me polni z energijo. Ne vem, na kaj sem priključen, verjetno na svoje ideale.« Nada Šuštaršič Foto: Bruno Toič

preberi več

19.05.2017

Prvi koraki k osamosvojitvi

Decembra 1990 so na mejnih prehodih z Avstrijo, Italijo in Madžarsko visele jugos- lovanske zastave, meje sta nadzirali slovenska policija in Jugoslovanska armada, carinske posle pa je opravljala zvezna carinska uprava. V Sloveniji so bile zelo aktivne obveščevalne in še bolj protiobveščevalne službe ter varnostni organi Jugoslovanske armade. December 1990 je bil poln napetosti. V slovenski politiki ni bilo enotnega mnenja o prihodnosti Slovenije. Nekatere javne osebnosti so bile do osamosvojitve zelo zadržane ali so ji celo odkrito nasprotovale, le manjši del politike je bil za samostojno pot, v javnosti pa je bilo mogoče zaznati naklonjenost osamosvojitvi Slovenije. V takšnih razmerah so potekale priprave na prvi postroj enote slovenske vojske. V Sloveniji je bila takrat Jugoslovanska armada, bila je Teritorialna obramba in že sama misel, da bi ustanovili enoto slovenske vojske in jo celo javno predstavili, je nekatere presenetila. Za novo enoto slovenske vojske je bilo treba priskrbeti uniforme, škornje, oprtnike in orožje, vse to pa je moralo biti povsem drugačno od opreme Jugoslovanske vojske. Opreme in orožja ni bilo mogoče kupiti v Jugoslaviji, legalen uvoz ni bil mogoč, torej je bilo treba najti druge poti. In skupaj z nekaterimi pogumnimi in spretnimi posamezniki nam je uspelo zagotoviti nujno opremo. Spominjam se, da so se le nekaj dni pred načrtovano slovesnostjo pojavile težave pri »uvozu« vojaške opreme. Obiskal me je Tone Krkovič in govorila sva o tem, kaj storiti. V Varnostno-informativni službi, ki se je takrat imeno vala Služba državne varnosti, sem bil šele dober mesec in težko bi rekel, da sem ljudi poznal, še manj pa, da bi se lahko na koga oprl. V razmerah nizke stopnje zaupanja mi ni preostalo drugega kot uporabiti načelo subordinacije. Ukazal sem, da morajo določenega dne ob določeni uri na določenem mejnem prehodu odpreti mejo. Bil sem direktor te službe in ker sem vedel, da je bilo takšno ravnanje pri mojih predhodnikih precej pogosto, nisem pričakoval nobenih zapletov. In res jih ni bilo. »Uvoz« je potekal po načrtu in opremo, ki je bila še dan prej v sosednji državi, smo 17. decembra 1990 občudovali na naših fantih. Tega dne je bilo v Kočevski Reki mrzlo, malo je snežilo, plapolale so slo venske zastave, toda peščici prisotnih je bilo toplo pri srcu. Vedeli smo, da gre za simbolno dejanje, zavedali pa smo se, da se bomo v morebitnem konfliktu lahko oprli le na lastne sile. Hvaležen sem vsem, ki so sodelovali v tej akciji, hvaležen sem tistim, ki jih je ta dogodek spodbudil, da so se srčno borili proti Jugoslovanski armadi in na koncu zmagali. Hvaležen sem tudi usodi, ki mi je omogočila, da sem sodeloval v procesih osamosvajanja Slovenije. Dr. Mihael Brejc, direktor takratne Službe državne varnosti

preberi več

19.05.2017

Petnajst let postavlja dogodke, ki jih proslavljamo, v novo perspektivo.

Leta, kar petnajst jih je, ki so za nami, postavljajo dogodke, ki jih proslavljamo, v novo perspektivo. Iz današnje pozicije ocenjevati manifestacijo vojaške moči, ki se je zgodila 17. decembra 1990, je razmeroma težko, saj se zdi nekako samo- umevno, da je Slovenija danes mednarodno priznana država, članica Evropske unije in zveze Nato, država z vsemi atributi državnosti, ozemljem, prebivalstvom in realno državno, monetarno in vojaško oblastjo. No, da smo prišli do te pozicije, je bilo treba storiti marsikaj, na kar se danes prehitro pozablja. Ena od teh izjemno pomembnih stvari sta bili postavitev in manifestacija naše lastne vojaške sile tistega decembra v Kočevski Reki. Čas, ko se je pred slovenski politični vrh in slovensko javnost postavila brigada z novim orožjem oboroženih mož, je bil čas, ko je organizacija Manevrske strukture narodne zaščite že dobivala konkretne obrise tisočglave organizacije slovenske policije, Teritorialne obrambe in nekaterih civilnih struktur. To je bil hkrati čas, ko je bila negotovost glede osamosvojitvene ga projekta razmeroma velika, saj še nismo imeli odgovorov na mnoga vprašanja, pač pa bistveno več politične pripravljenosti in zavesti o tem, da je čas odločitev pred nami, priložnost za to pa kratkotrajna. Naša pričakovanja pred referendumom o osamosvojitvi, ki je bil teden dni po manifestaciji v Kočevski Reki, so bila velika, vendar obenem v največji meri še čustvena. Realna moč nove oblasti se je zdela večja, kot je v resnici bila, moč jugoslovanske države pa večja, kot je v resnici bila. Naklonjenosti mednarodne skupnosti ni bilo, prej narobe. Nova Demo- sova vlada se je v tem času ukvarjala z mnogimi dilemami v odnosu do federalnih oblasti, da o opoziciji in slovenski javnosti niti ne govorim. Takrat smo v resnici mnoge še prepričevali v realnost osamosvojitve, za katero pa tudi sami še nismo zares vedeli, kako jo izpeljati. Prelom glede organiziranosti nove slovenske državne oblasti se je zgodil namreč šele spomladi prihodnje leto. Po drugi strani nismo želeli zamujati. Odločitev, da postavimo pred javnost brigado slovenskih vojakov, je bila del našega razumevanja odnosov v domovini in tujini. S tega stališča so tisti decembrski dan v Kočevski Reki stali na obeh straneh, se pravi na strani obiskovalcev in postavljenih vojakov, hrabri ljudje, ki so bili pripravljeni za slovensko samostojnost tvegati vse. To velja ceniti. Igor Bavčar, nekdanji sekretar sekretariata za notranje zadeve

preberi več

19.05.2017

MORiS je bil usoda

Tri leta so hkrati dolga in kratka doba. Kot da bi bilo včeraj, ko je jedek decembrski sneg proti koncu leta 1990 počasi prekrival kočevsko pokrajino. Koliko neznank, vprašanj, dvomov, upov in želja je bilo med tistimi snežinkami. In koliko odločnosti, volje in poleta! In paradoksov. Kraji, ki so bili dolga desetletja vir strahu za celotno Slovenijo, so se spreminjali v zatočišče novih hotenj in načrtov. Od takrat se je marsikaj spremenilo. Takratnim vprašanjem smo poiskali odgovore, dvomi so kopneli ob delu, upi in želje so postali stvarnost. MORiS je danes enota, primerljiva s podobnimi vojaškimi enotami držav z dolgo vojaško tradicijo. V treh letih so zgoščena desetletja normalnega dela. Cena? Bila je velika. Vendar nihče ni spraševal. Ne po ceni ne po plačilu. MORiS je bila prva enota slovenske vojske, v kateri se je domovina pisala z veliko začetnico. Prvi javni postroj »morisovcev« 17. decembra 1990 ni bil slučajen. Nekateri »poveljujoči« so našli tisoč izgovorov, da se ga niso udeležili. Toda bilo je na srečo dovolj drugih. Zgodovina beleži. JLA je odkrito in prikrito grozila. Televizijska slika iz Kočevske Reke pa je povedala: »V redu! Tukaj smo! Lahko pridete!« Narod, ki se bojuje in je poražen, bo znova vstal. Narod, ki se preda brez boja, zapravi prihodnost mnogih generacij. Nekaj dni zatem je bil plebiscit, ki je začrtal končno odločitev. Slovenke in Slovenci so glasovali tudi z zavestjo, da v njihovi sredi, iz njih samih raste slovenska vojska, na katero lahko računajo. In niso se ušteli. Srečno, »morisovci«. Iskrene čestitke k tretji obletnici. Janez Janša, minister za obrambo. minisr za obrambo

preberi več

19.05.2017

Dan, ko mi je prvič zadišalo po slovenski vojski

Aprila 1990 je na prvih demokratičnih volitvah zmagala koalicija demokratičnih strank Demos. Izhajajoč iz majniške deklaracije je v vrh svojega političnega programa postavila projekt samostojne in demokratične slovenske države. Na dan izvolitve Demosove vlade 16. maja 1990 je Jugoslovanska ljudska armada čestitala novi slovenski oblasti z odvzemanjem orožja Teritorialni obrambi. Dan pozneje so se začele konspirativne priprave na vojaško zavarovanje naše volje po neodvisni državnosti, ki so pozneje dobile »delovni naslov« Vojska republike Slovenije, formalno pokritje pa z Manevrsko strukturo narodne zaščite. Brez teh zgodnjih priprav, zbiranja moštva in orožja 17. decembra 1990, teden dni pred zgodovinskim plebiscitom za slovensko samostojnost, v Kočevski Reki ne bi doživeli prvega postroja brigade MORiS. Takrat so pred maloštevilnimi politiki in na očeh slovenske in svetovne javnosti stali ljudje, ki so bili pripravljeni kot demokrati in domoljubi storiti vse za svobodo Slovenije in njeno državnost. Takrat mnogi niso vedeli, da se je pod starimi imeni in oblekami zgodila bistvena sprememba. Pred nami je stala dejansko slovenska vojska, zavezana domovinskemu in državotvornemu načelu, ne pa ideološkim ali partijskim interesom. Tistega mrzlega decembrskega dne v Kočevski Reki nismo bili samo priče predstavitve realne vojaške sile za zavarovanje plebiscita, zgodil se je eden ključnih prelomov s starim redom: slovenska vojska se je s svojo prvo enoto, brigado MORiS, vrnila v službo narodu, v obrambo njegovih najvišjih vrednot in ciljev. Hvala vsem, ki ste bili pripravljeni žrtvovati vse za svobodno Slovenijo! Lojze Peterle, predsednik prve demokratično izvoljene slovenske vlade

preberi več

19.05.2017

Brigada MORiS 1990 -1994

»PRAZNOVANJE DA, PRAZNOVERJE NE«

Nasprotnik je streljal tudi v hrbet

Spomini na slovensko vojno so za mnoge boleči. Posebej, če so v vojni izgubili svojce. Boleči so tudi za tiste, ki so zaradi vojne postali invalidi. Zanje smo tako ali drugače poskrbeli. Med tistimi, ki so imeli kljub nesreči tudi srečo, sta Marjan Trope in Roman Lunder. Še ko sta bila v bolnišnici, jima je poveljnik brigade Anton Krkovič ponudil službo v specialni brigadi MORiS, sta se spominjala v pogovoru za posebno izdajo revije Slovenska vojska, ki je izšla decembra 1993 Zanimala nas je njuna zgodba, zato smo ju obiskali v Kočevski Reki. Povedala sta, da sta bila vpoklicana že pred vojno in razporejena v vojno policijo specialne enote, ki se je takrat imenovala 30. razvojna skupina TO, njenih pripadnikov pa se je že takrat prijelo ime specialci. Tistega 28.junijskega jutra je poveljnik enote vojne policije major Zorko poklical svoje fante. Vprašal jih je, ali so pripravljeni izvesti napad na vojašnico v Ribnici. Odgovor vseh je bil pritrdilen in začeli so se pripravljati za nalogo. Njihova naloga je bila obkolitev vojašnice, napad nanjo brez neposrednega streljanja na ljudi. Streli nad glavami ljudi znotraj vojašnice naj bi povzročili zmedo in pospešili predajo pripadnikov Jugoslovanske armade. Vodnik Marjan Trope, vojaški policist: »Z napadom smo začeli okoli tretje ure popoldan. Kmalu nato je nekdo začel streljati za našimi hrbti. Streli so prihajali iz stanovanjskih blokov, v katerih so stanovali oficirji Jugoslovanske armade. Roman, ki se je skušal prebiti s svojega položaja do mene, je padel prvi. Ko sem videl, da je ranjen, sem zapustil svoj zaklon, da bi mu pomagal. Toda preden sem prišel do njega, so streli pokosili še mene. Potem sva se vsak po svoje odvlekla v zaklon. Ranjen sem bil v obe nogi - levo stegno in desno koleno. Naši položaji so bili v bližini takratne postaje milice v Ribnici. Skrivali smo se med hišami, hrbta pa nismo imeli zavarovanega. Računali smo na pomoč enot ribniške TO, ki pa jih ni bilo nikjer. Odplazila sva se do bližnje hiše. Starejši gospod, ki je tam stanoval, nama je pomagal v hišo. Poklical je rešilni avto in kmalu nato so naju odpeljali v bolnišnico.« Kakšni so občutki človeka, ko se zave, da je nekdo streljal nanj in da je zadet? »Sploh nisem vedel, da je kdo streljal name. Niti pomislil nisem, da sem ranjen. Naenkrat sem padel in pomislil sam, da sem se spotaknil. Po tem začetnem šoku so se pojavile bolečine. V bolnišnici so me takoj operirali, temu je sledilo okrevanje. Toda, ker me je po več mesecih leva noga oziro- ma koleno še vedno zelo bolelo, sem odšel k ortopedu, ki me je poslal na rentgen. Pokazalo se je, da imam v kolenu še vedno izstrelek. Sledila je nova operacija in nova razgibavanja. Celotno zdravljenje je trajalo približno deset mesecev. Nikoli pa nisem izvedel, kdo je bil strelec. V brigadi MORiS sem se zaposlil štiri mesece po prvi operaciji. Oddal sem prošnjo za zaposlitev, ki je bila ugodno rešena. Delo, ki ga zdaj opravljam, je primerno mojim telesnim zmogljivostim, je bolj pisarniško. Odgovoren sem za urejanje tekočih zadev in podobno.« Marjana smo vprašali, če ga koleno kaj zaboli, ko se spomni na vojno. Odgovoril je, da ga boli tudi, če se ne spomni nanjo, še posebej ob spremembah vremena. Torej ga bolečine v kolenu spomnijo na vojno. Tudi vodnik Roman Lunder, ki so ga streli s hrbta pokosili prvega, je zdaj zaposlen v Specialni brigadi. Delo v enoti je začel skoraj leto in pol po vojni, natančneje prvega novembra 1992; do takrat se je zdravil. Pred to zaposlitvijo je bil strojni ključavničar, vendar pa svojega dela zaradi poškodbe ne bi mogel več opravljati. Kako se dogodkov tistega vročega poletja 1991 spominja on? »Zgodilo se je zelo hitro. Spomnim se, da sem natančno ob 15. uri in dve minuti izstrelil prvi armbrust. Kmalu nato so me pokosili streli. Videl sem, da so streli pokosili tudi Marjana, ko mi jeskušal pomagati. Niti deset minut ni preteklo od začetka napada, ko sva bila ranjena. Krogla, ki jo je izstrelil nekdo za menoj, mi je prebila koleno. Menim, da je bil zelo dober strelec, verjetno ostrostrelec, ker je zadel zelo natančno - oba v višini kolen, oddaljen pa je bil približno 200 metrov. Zanimivo je, da je upošteval »kodeks« ostro- strelca, da nasprotnika samo onesposobi, ne pa tudi ubije.« Marjan Trope je dodal, da je možno, da je strelec uporabil lovsko puško z daljnogledom, kar sodi po izstrelku, ki so mu ga odstranili iz kolena in ga hrani doma. Roman je v brigadi MORiS zaposlen kot referent za splošne zadeve v zaledju. Delo je dokaj dinamično, vendar primerno glede na poškodbo. Vprašali smo ju tudi, kako bi ravnala, če bi morala v taki akciji sodelovati danes: »Ravnali bi enako, kot smo takrat, le da bi poskrbeli tudi za zavarovanje hrbta. Takrat pa bi lahko pričakovali tudi kaj takega, ker smo vedeli, da v tistih blokih živijo tudi oficirji Jugoslovanske armade. Vendar pa nas je bilo premalo, da bi lahko poskrbeli za zavarovanje z vseh strani. Dogovorjeno je bilo tudi z enotami TO Ribnica, da bo napad ob treh popoldne, vendar se je iz različnih razlogov zgodilo, da smo ostali sami.« Dejstvo, da so ostali sami, jim ni vzelo poguma in akcijo so izvedli. V spomin na akcijo in na vojno sta prejela zlate obeske, kjer je vgravirano - TO, ime in priimek ter datum začetka vojne. Oba sta prejela medaljo za ranjence. Marjan Trope pa tudi častni vojni znak za hrabrost in reševanje ranjenega soborca. Oba sta vojna invalida - Marjan Trope 60-odstoten, Roman Lunder pa v šali doda: »Jaz sem samo 50-odstoten invalid, ker sem bil ranjen samo v eno nogo.« Ta stavek bi lahko zapisali v črnem humorju, vendar pa je lepo videti človeka, ki je kljub tragičnosti dogodka pripravljen tudi na šalo. Tanja Pečnik Foto: Bruno Toič

Dan, ko je zadišalo po slovenski vojski

Kočevska Reka, ponedeljek, 17. december 1990. Siv, malce meglen in hladen zimski dan, ki bi lahko bil čisto običajen in se ga ne bi niti spominjali, če se ne bi tega dne v tem, do nedavnega za večino državljanov nedostopnem in skrivnostnem kraju dogajalo nekaj posebnega. 17. decembra 1990 je bila prvič postrojena enota TO, ki je imela sedež v bližnji vasi Primoži. V postroju so bili večinoma pripadniki rezervne sestave zaščitne brigade TO Pripadniki brigade so si za svoj simbol izbrali risa. Ris je najlepša in najmočnejša evropska divja mačka, zver. V Sloveniji je živela v kočevskih gozdovih. Ris je zver z izredno možnostjo prilagajanja. Svojo žrtev napade energično in hitro. Je žival, ki se odlikuje po izredni hitrosti, neslišnosti, nepričakovanosti, drznosti, učinkovitosti in sli po zmagi Po končanem projektu Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ) v začetku oktobra 1990 je Tone Krkovič prevzel poveljstvo nad zaščitno brigado TO, ki je imela sedež v bližini Kočevske Reke. V stalni sestavi brigade je bilo 14 pripadnikov, imenovali pa so se 30. razvojna skupina. Odgovorni so bili za brigado, v kateri je bilo približno 1500 pripadnikov. Zaradi posebnih okoliščin se je vojna sestava brigade začela intenzivno usposabljati. Pripravljeni so bili načrti za 14-dnevno usposabljanje, ki je bilo razdeljeno na dva dela. Prvi teden je bil namenjen učenju vojaških veščin, drugi teden pa je enota odšla na bojno nalogo. Usposabljanje je potekalo v kočevskih gozdovih, v kraju Medvedjek. Drugi teden so pripadniki brigade varovali Sekretariat za ljudsko obrambo v Ljubljani, Republiški štab za TO v Tacnu in poveljstva brigade, del enot je bil v stalni pripravljenosti za intervencijo. Usposabljanje je potekalo od oktobra 1990 do aprila 1991. V tem času se je pripravljalo 1250 pripadnikov brigade. Posebnost je bila, da je moralo usposabljanje potekati tajno. Zaradi zelo visoke varnostne kulture udeležencev protiobveščevalni službi JLA kljub prizadevanjem ni uspelo priti do podatkov o razmerah v TO in o usposabljanju. Bližal se je čas, ko je bilo treba slovenski javnosti sporočiti, da je tudi slovenska TO pripravljena varovati plebiscitarno odločitev in da se ne  boji groženj Beograda in JLA. V začetku decembra 1990 sta se zato sekretar za obrambo Janez Janša in sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar v dogovoru s poveljnikom brigade Tonetom Krkovičem odločila, da se enota predstavi javnosti. To je bilo v takratnih okoliščinah zelo pogumno dejanje. Janez Janša je ob tretji obletnici MORiS-a zapisal: »Prvi javni postroj ‘morisovcev’ 17. decembra 1990 ni bil slučajen. Nekateri ‘poveljujoči’ so našli tisoč izgovorov, da se ga niso udeležili. Toda bilo je na srečo dovolj drugih. Zgodovina beleži. JLA je odkrito in prikrito grozila. Televizijska slika iz Kočevske Reke pa je povedala: ‘V redu! Tukaj smo! Lahko pridete!’« Janez Janša je še zapisal: »MORiS je bila prva enota slovenske vojske, v kateri se je domovina pisala z veliko začetnico.« Prvega slavnostnega postroja enote so se poleg številnih domačinov in častnikov TO iz vse Slovenije udeležili tudi predsednik vlade Republike Slovenije Lojze Peterle, ministra Janez Janša in Igor Bavčar, predstojnik VIS dr. Miha Brejc, načelnik RŠTO Janez Slapar in drugi. Nekateri so kljub temu opazili, da ni bilo vseh povabljenih, prišli pa so tisti, ki so z dejanji podpirali osamosvojitev Slovenije. Slavnostni govornik Lojze Peterle je takrat izrekel znamenite besede: »Danes je prvič zadišalo po slovenski vojski.« Enota je javnosti prvič pokazala orožje, ki ga JLA ni uporabljala, predvsem puške SAR 80 in protioklepno orožje armbrust, kar je povzročilo precej panike ne le med pripadniki KOS-a v Sloveniji, temveč tudi med generali v Beogradu. Tisti dan je v bližnji vasi Koče potekala prikazna vaja, na kateri so predstavili dobro izurjenost enote, še posebno za posebne naloge. Na Kočevskem je zima zelo neprizanesljiva, kar pa ni preprečilo usposabljanja. Vsak dan smo namreč pričakovali poseg JLA, zato je bila tudi motiviranost na zelo visoki ravni. Inštruktorji so pri usposabljanju poudarjali predvsem dobro spoznavanje novega orožja in  njegovo uporabo, urjenje za protioklepni boj, protizračno obrambo in urjenje izvidniško-bojnega delovanja. Tako usposabljanje in predvsem delovanje  manjših, toda dobro oboroženih in mobilnih enot sta se v vojni za Slovenijo Za izjemne zasluge pri razvoju, krepitvi in uspehih oboroženih sil Republike Slovenije in Ministrstva za obrambo je specialna brigada MORiS 16. maja 1993 prejela red Slovenske vojske na lenti. leta 1991 pokazala kot učinkovita oblika bojnega delovanja. Postroj enote in intenzivnost usposabljanja sta najboljši dokaz, da je na nekdanjem zaprtem območju nastajala specialna brigada Slovenske vojske, ki so jo pozneje imenovali MORiS. Večina poveljniškega kadra je prišla iz MSNZ, in sicer Tone Krkovič, Rade Klisarič, Jože Prvinšek, Boris Mikuš, Štefan Cimer, Miran Loparec, Albin Mikulič, Alojz Koševič in drugi, zato je bil projekt MORiS logično nadaljevanje projekta MSNZ. Da je bilo usposabljanje dobro, se je pokazalo v vojni za Slovenijo. Brigada MORiS je delovala v vsej republiki, varovala je pomembne državne institucije, kot so izvršni svet, skupščina Republike Slovenije, RŠTO, republiška koordinacija in druge. Izvedli so tudi več odmevnih bojnih akcij, kot so zajetje prvega tanka JLA pri Vrhniki, zavzem največjega skladišča JLA v Borovnici, napad na vojašnico v Ribnici in skladišče JLA v Ortneku, pa tudi odhod zadnjega vojaka JLA iz pristanišča Koper so varovali pripadniki brigade. Po končani vojni je brigada MORiS dobila nalogo, da usposablja profesionalne vojake. Pričakovali smo namreč, da bo JLA ponovno poskušala posredovati. Začelo se je obdobje intenzivnega pridobivanja kadra, pripravljanja načrtov usposabljanja in usposabljanje prihodnjih poklicnih vojakov Slovenske vojske. To so bili začetki profesionalizacije Slovenske vojske. Brigada MORiS je nastajala v posebnih okoliščinah, saj je bilo tveganje veliko. Pripadniki brigade so bili pripravljeni žrtvovati svoja življenja, da bi ubranili novo nastajajočo državo. Zgodovina bo ta dogodek gotovo primerno ovrednotila in mu dala mesto, ki mu v novejši zgodovini slovenske države pripada. Toda ne glede na današnji odnos do tistih, ki smo bili 17. decembra leta 1990 v postroju, bodimo ponosni na ta dogodek, na dan, ko je zadišalo po slovenski vojski. Albin Mikulič Foto: arhiv Vojaškega muzeja

S poveljnikom MORiS ob tretji obletnici specialne brigade decembra 1993

Specialna brigada MORiS praznuje letos svojo tretjo obletnico nastanka. Kakor se ob obletnicah spodobi, se poleg čestitk radi ozremo nazaj in obudimo spomine na začetek. Oseba, ki je med najbolj zaslužnimi za vse, kar se je v zvezi z MORiS-om dogajalo in se še dogaja, je prav gotovo njen poveljnik. Poveljujoči Prve specialne brigade slovenske vojske je brigadir Anton Krkovič. Sprejel nas je v svoji pisarni, ki nas je v hipu objela s svojo simboliko. Vse, kar je moč videti, ima svoj zakaj. Pa naj bo to risov mladiček, ki je simbol MORiS-a, sablja brigadirja Krkoviča, s katero je poveljeval Častni četi, slika, ki jo je nek paraplegik narisal z usti in s tem dokazal, da se nikoli ne smeš vdati v usodo, uokvirjeni himni, državna in brigadna, in še marsikaj. Brigadir Anton Krkovič daje vtis poslovnega moža, ki ve, kaj hoče. Doslej je dokazal, da v tem tudi uspeva. In ker je ravno on tisti, ki je dal elitni enoti slovenske vojske organizacijsko podobo in novo ime, bi zanj lahko upravičeno zapisali: MORiS, to sem jaz. Kako ste se počutili leta 1990, ko ste 17. decembra prvič stali postrojeni, oblečeni pa v enake uniforme kot pripadniki JA, čeprav to niste več bili? »Druge obleke nismo imeli. Del postroja smo oblekli z lisastimi oblekami. Počutili smo se pa absolutno kot del slovenske vojske. Tako smo se počutili tudi maja leta 1990, ko smo začeli ustanavljati slovensko vojsko. Takrat se je imenovala »Manevrska struktura Narodne zaščite« (v besedilu MSNZ). Ob sprejetju amandmaja k ustavnemu zakonu sem dobil na logo ustanoviti enoto, s katero bomo kos tudi zahtevnejšim nalogam. Nastanek MORiS-a pomeni logično nadaljevanje Manevrske strukture Narodne zaščite, ki je bila klasična vojaška formacija.« Brigada MORiS je torej starejša od treh let? »Brigada je stara tri leta in nekaj mesecev. Ko sem projekt Manevrske strukture izročil v poveljevanje takrat majorju Slaparju in so to potem imenovali Teritorialna obramba, sem dobil nalogo organizirati specialno enoto.« V takšni enoti so problem ljudje. Od kod so prihajali vaši ljudje? »Ključni problem je vodilna skupina. To sem izbral iz preverjenih kadrov iz obdobja MSNZ. Že takrat so brigado MORiS sestavljali prostovoljci, ki smo jih izbirali po posebnem ključu. Izločali smo jih še z izbirnim usposabljanjem ter jih delili na zelo dobre in dobre. Dobre smo vračali, zelo dobre pa obdržali. Nekakšna vez za nastanek MORiS-a je tudi v obstoju 27. zaščitne brigade, kjer smo črpali del kadra. Drugače pa je sama ideja nastala tako rekoč povsem na novo.« Verjetno to vaše delovanje ni moglo ostati skrito armadi JA. So vohunili za vami? »Seveda, vendar smo igro sprejeli. Nekateri naši ljudje so bili v dvojnih vlogah. Obvladovali smo vohunjenje in jih zavajali z našimi dezinformacijami. Njihova protiobveščevalna služba je tedaj padla na izpitu.« Kako pa je brigada MORiS dočakala vojno za samostojno Slovenijo? »Povsem pripravljena na izhodiščnih položajih s poveljniškim mestom brigade na Gregorčičevi ulici v Ljubljani.« Ali ste poveljnik od samega nastanka specialne brigade? »Da.« Kako bi danes ocenili položaj brigade MORiS v slovenski vojski? Nekatera glasila pišejo, da ste paravojaška formacija. »Take in drugačne govorice so zgolj zlonamerne. Po aktu, ki določa strukturo in obseg Teritorialne obrambe, smo njen sestavni del in ena izmed samostojnih enot v okviru TO Republike Slovenije. To je zapisano. Ste torej normalna vojaška enota, ki je le bolj specializirana kot druge? »Koliko smo ‘normalni’, je relativno! Seveda smo normalna enota, le da imamo drugačne naloge. Univerzalnih enot ni, kakor ni univerzalnih ljudi. Lahko ste nekakšen ‘univerzalec’, vendar, če se od vas zahteva, da opravljate ozko specializirano stroko na visoki ravni, tega ne boste zmogli. Naloga naše enote je ena najzahtevnejših, kar jih vojaška formacija lahko dobi, zato moramo biti specialisti za svoje področje delovanja. Vse, kar delamo, od kadrovanja do usposabljanja ter načina razmišljanja in življenja, je prilagojeno naši osnovni nalogi. Tudi če izstopamo, ni nič narobe. Mi moramo delovati vzorno, sicer nam tako pomembne naloge ni mogoče zaupati.« Glede na visoko strokovne naloge je tudi vaš kader visoko strokoven. Kateri so bili odločujoči dejavniki,ko ste sprejemali novega člana v svoj kolektiv? »Napoleon je dejal nekako takole: ‘Povej mi, kdo ti poveljuje, in povem ti, kdo si oziroma kakšna je tvoja enota.’ Torej, lahko bi rekli, da vse izhaja iz enega človeka. Pomemben je vsak posameznik. Zame so še zlasti pomembni vidiki zaupanja in stroke. Tam, kjer v slovenski vojski nismo tako gledali, smo naredili dolgoročne napake. Poudarjali smo vidik stroke, zanemarili pa vidik pripadnosti in zaupanja. Zame sta pomembnejša slednja, saj se da stroka zgraditi. Ljudi sem izbiral iz MSNZ, to je bil preverjen kader. Imam pa smisel za to, da ocenim človeka. Ob sebi sem imel ljudi, ki sem jim bral misli. Ko sem jih vprašal, če gredo z menoj, so šli. V vrhu smo tedaj bili ljudje, ki smo imeli vojaške izkušnje. Izkušnje iz obdobja od maja do oktobra leta 1990 pa vam ne more dati nobena šola. Vse izpite smo naredili v obdobju popolne konspiracije in v oblikah ilegalnega dela. Lahko bi bili obdolženi nasilnega rušenja tedanje države in danes jaz ne bi sedel tukaj. Mi smo tedaj delali enotno za isto stvar. V MORiS-u smo sami izdelali sistem šolanja. Prav visokih akademskih naslovov pa pri nas ne bi našli.« Pravi poveljnik je tisti, ki povleče kolektiv za seboj, najsi bo to bataljon, brigada ali vod. Vi ste to dosegli, ste ne kakšen oče družine, za vami vaši ljudje gredo. »Kot načelnik MSNZ v Republiki Sloveniji, v obdobju maj-oktober 1990, sem bil prvi načelnik generalštaba slovenske vojske in na to sem neizmerno ponosen. To je bila sloven- ska vojska. Organigrami iz tedanjega časa pričajo o tem, da smo se imenovali VRS (Vojska Republike Slovenije). Če sem v tistem času potegnil ‘mašinerijo’ za sabo na operativno raven, potem verjetno znam potegniti kolektiv za seboj.« Ta poudarek na zaupanju se odraža pri vseh, od poveljnika oddelka do poveljnika brigade. Imate tudi himno, ki odraža razpoloženje v vaši enoti: pripadnost, zvestobo in druge vrednote, ki štejejo pri vas. To je tudi nujno potrebno za tako enoto, mar ne? »Samo potrdim lahko to, kar ste povedali. Naši ljudje celo rešujejo ankete o zaupanju svojim poveljnikom. Nenehno hočem imeti na voljo sliko zaupanja v kolektivu. Brez zaupa- nja se podre vsaka organizacija, pa tudi vojaška.« Bili ste poveljnik častne čete v trenutku, ko je Slovenija razglasila samostojnost. Zdaj ste eden od petih brigadirjev slovenske vojske. Kako ste občutili trenutek, ko ste postali brigadir? »Vse skupaj sem doživljal kot dobljeno plačilo za pošteno opravljeno delo. Nikdar v življenju nisem formalnostim namenjal kakšne posebne pozornosti. Nikoli se nisem tresel pred generalom. Skušam ceniti človeka kot osebnost. Če name na- redi vtis, ga spoštujem ne glede na to, ali je poveljnik oddelka ali general. Mislim, da slovenska vojska ne potrebuje generalov, ampak pametne ljudi. Idealno pa bo, če bodo generali ljudje, ki so temu dorasli.« Kot poveljnik te enote imate gotovo nekakšno vizijo razvoja MORiS-a? »Pri dosedanjem razvoju MORiS-a ločim tri etape. Prva je obdobje, ki je sledilo direk- tivi, da je treba nekaj takega osnovati od oktobra leta 1990 do samega začetka vojne, ko smo s približno tisoč ljudmi opravili nalogo. Druga etapa je vrnitev v mirnodobno bazo na območju Kočevske Reke. Njen pomemben del je ustvarjanje zametkov poklicne vojske, kersmo nekateri raz mišljali, da se utegne ‘ploha vsuti’ potem, ko bodo podpisane vse mirovne konvencije. Takrat smo se na hitro organizirali in storili tudi nekaj napak, katerih posledice čutimo še danes. Ta psihoza je trajala pol leta po vojni. Potem je sledilo obdobje mirnejšega pristopa, ki velja tudi za danes. Ne dopuščamo dostopa ljudem, ki ne izpol njujejo predpisanih meril in ki psihološko ali zdravstveno niso dorasli zadevi. Mi smo si sami izoblikovali predlog sistema šolanja, povsem prilagojen osnovnim bojnim nalogam brigade MORiS. Želeni profil poklicnega vojaka specialista ponazarjamo z likom pokončnega romboida. Končni cilj je vrhunski specialist za posamično področje. Najprej profil razvijamo v širino, to je temeljno šolanje. Naslednja stopnja je nadaljevalna in specialistična ter zadnja permanentna, ki pomeni vzdrževanje dosežene strokovne ravni oziroma oblikovanje ozkega profila. Na podlagi tega pristopa smo izoblikovali sistem kadrovske izbire in usposabljanja pripadnikov rezervne sestave brigade. Usposabljanje slednjih je treba strniti v izjemno kratek čas. Po kakovosti rezervist te brigade ne bi smel, v smislu bojne uporabnosti, bistveno odstopati od profesionalca. Poenotiti je treba način dela in se spoznati med seboj. Danes se ukvarjamo z oblikovanjem nove formacije. Ob- likujemo mlado, udarno formacijo rezervne sestave, ki jo bomo usposabljali v naslednjem letu. Zdaj se torej temeljito ukvarjamo z oblikovanjem rezervne strukture. Prihodnje leto pa se bomo lotili oblikovanja naborne sestave v brigadi. Postali bomo ‘tovarna’ za izdelavo specialistov. Ta krog bi strnili leta 1995, ko nam bo tudi dokončno uspelo izšolati poklicno sestavo. Dosegli bomo zavidljivo strokovno raven, na kateri bo mogoče graditi vrhunsko raven moderne vojske. Zdaj si torej ustvarjamo pogoje za to nadgradnjo.« Imate izredno izdelano podobo enote, pa najsi bodo to našitki, prapor, zastavice ali značke. Zadeva deluje popolno. Zdi se, da ni več kaj dodati. »Saj tudi ni.« Če naj risov mladič ponazarja nastanek vaše enote, ste zdaj v obdobju odraslega risa? »Nismo. Smo pa v obdobju odraščanja.« Potem je vaša vizija odrasel in zrel ris? »Točno tako.« Kljub temu, da ves čas poudarjate svoje izkušnje in zrelost, ste po videzu zelo mladostni. »To mi velikokrat rečejo. Jaz črpam energijo v delu. Sem riba deročih voda. Mene delo ne utruja, ampak me polni z energijo. Ne vem, na kaj sem priključen, verjetno na svoje ideale.« Nada Šuštaršič Foto: Bruno Toič

Prvi koraki k osamosvojitvi

Decembra 1990 so na mejnih prehodih z Avstrijo, Italijo in Madžarsko visele jugos- lovanske zastave, meje sta nadzirali slovenska policija in Jugoslovanska armada, carinske posle pa je opravljala zvezna carinska uprava. V Sloveniji so bile zelo aktivne obveščevalne in še bolj protiobveščevalne službe ter varnostni organi Jugoslovanske armade. December 1990 je bil poln napetosti. V slovenski politiki ni bilo enotnega mnenja o prihodnosti Slovenije. Nekatere javne osebnosti so bile do osamosvojitve zelo zadržane ali so ji celo odkrito nasprotovale, le manjši del politike je bil za samostojno pot, v javnosti pa je bilo mogoče zaznati naklonjenost osamosvojitvi Slovenije. V takšnih razmerah so potekale priprave na prvi postroj enote slovenske vojske. V Sloveniji je bila takrat Jugoslovanska armada, bila je Teritorialna obramba in že sama misel, da bi ustanovili enoto slovenske vojske in jo celo javno predstavili, je nekatere presenetila. Za novo enoto slovenske vojske je bilo treba priskrbeti uniforme, škornje, oprtnike in orožje, vse to pa je moralo biti povsem drugačno od opreme Jugoslovanske vojske. Opreme in orožja ni bilo mogoče kupiti v Jugoslaviji, legalen uvoz ni bil mogoč, torej je bilo treba najti druge poti. In skupaj z nekaterimi pogumnimi in spretnimi posamezniki nam je uspelo zagotoviti nujno opremo. Spominjam se, da so se le nekaj dni pred načrtovano slovesnostjo pojavile težave pri »uvozu« vojaške opreme. Obiskal me je Tone Krkovič in govorila sva o tem, kaj storiti. V Varnostno-informativni službi, ki se je takrat imeno vala Služba državne varnosti, sem bil šele dober mesec in težko bi rekel, da sem ljudi poznal, še manj pa, da bi se lahko na koga oprl. V razmerah nizke stopnje zaupanja mi ni preostalo drugega kot uporabiti načelo subordinacije. Ukazal sem, da morajo določenega dne ob določeni uri na določenem mejnem prehodu odpreti mejo. Bil sem direktor te službe in ker sem vedel, da je bilo takšno ravnanje pri mojih predhodnikih precej pogosto, nisem pričakoval nobenih zapletov. In res jih ni bilo. »Uvoz« je potekal po načrtu in opremo, ki je bila še dan prej v sosednji državi, smo 17. decembra 1990 občudovali na naših fantih. Tega dne je bilo v Kočevski Reki mrzlo, malo je snežilo, plapolale so slo venske zastave, toda peščici prisotnih je bilo toplo pri srcu. Vedeli smo, da gre za simbolno dejanje, zavedali pa smo se, da se bomo v morebitnem konfliktu lahko oprli le na lastne sile. Hvaležen sem vsem, ki so sodelovali v tej akciji, hvaležen sem tistim, ki jih je ta dogodek spodbudil, da so se srčno borili proti Jugoslovanski armadi in na koncu zmagali. Hvaležen sem tudi usodi, ki mi je omogočila, da sem sodeloval v procesih osamosvajanja Slovenije. Dr. Mihael Brejc, direktor takratne Službe državne varnosti

Video in audio vsebine

Vroči stol - Anton Krkovič

Krkovič in Njavro o prisluškovanju Udbi

Pogled, Tone Krkovič

Moris Kočevska Reka

pred 3 dnevi
”SLOVENCI – DVIGNIMO GLAVE – IZOBESIMO ...
POBUDA: ”SLOVENCI – DVIGNIMO GLAVE – IZOBESIMO ZASTAVE!”Dragi Slovenke in Slovenci, ...
(0)
pred 4 dnevi
Nasprotnik je streljal tudi v hrbet
Spomini na slovensko vojno so za mnoge boleči. Posebej, če so v vojni izgubili svojce. Boleči so tudi za tiste, ki so ...
(0)
pred 4 dnevi
Dan, ko je zadišalo po slovenski vojski
Kočevska Reka, ponedeljek, 17. december 1990. Siv, malce meglen in hladen zimski dan, ki bi lahko bil čisto običajen ...
(0)
pred 4 dnevi
S poveljnikom MORiS ob tretji obletnici specialne ...
Specialna brigada MORiS praznuje letos svojo tretjo obletnico nastanka. Kakor se ob obletnicah spodobi, se poleg ...
(0)
pred 4 dnevi
Prvi koraki k osamosvojitvi
Decembra 1990 so na mejnih prehodih z Avstrijo, Italijo in Madžarsko visele jugos-lovanske zastave, meje sta nadzirali ...
(0)
pred 4 dnevi
Petnajst let postavlja dogodke, ki jih ...
Leta, kar petnajst jih je, ki so za nami, postavljajo dogodke, ki jih proslavljamo, v novo perspektivo. Iz ...
(0)
pred 4 dnevi
MORiS je bil usoda
Tri leta so hkrati dolga in kratka doba. Kot da bi bilo včeraj, ko je jedek decembrski sneg proti koncu leta 1990 ...
(0)
pred 4 dnevi
Dan, ko mi je prvič zadišalo po slovenski vojski
Aprila 1990 je na prvih demokratičnih volitvah zmagala koalicija demokratičnih strank Demos. Izhajajoč iz ...
(0)
pred 4 dnevi
Ob 26. obletnici!
Osamosvojitveni napori slovenskega naroda, ki so dobili teoretsko podlago leta 1987 v nacionalnem programu, objavljenem ...
(0)
pred 4 dnevi
Izjava za javnost: ''PRAZNOVERJE SE ...
Izjava za javnost: ''PRAZNOVERJE SE OČITNO NADALJUJE''   Spoštovani gospod predsednik ...
(0)
pred 4 dnevi
»PRAZNOVANJE DA, PRAZNOVERJE NE«
Spoštovani gospod predsednik republike Borut Pahor, vsi slovenski politiki, predstavniki civilne družbe in ...
(0)
pred 4 dnevi
Poslanci SDS opozarjajo na domnevno ...
Ljubljana, 21. aprila - V poslanski skupini SDS se sprašujejo, koliko ministrstvo za obrambo preverja ...
(0)